… ne ne ne ne zelo ne rada grem k zdravniku (no, sej kdo pa gre z veseljem, ampak jst pa res ko je res res res treba), a ko ne gre več je treba. Prvo kot prvo mi je obupno tja it, ker se mi ne da 2-3 ure čakat za tistih 5 minut “slave”. No in danes ko enostavno ni šlo več, sem si rekla: “ni kej, boli preveč, Anže bo v super rokah babice, itak gre spat, čas imam, pomoč res rabim, knjigo vzamem zraven, da ne bom živčna ko bom čakala… in sem šla.”
Pridem v čakalnico, takrat pa (pozitiven) ŠOOOOK. Prvič ever ever ever, da je bila pri moji osebni (mimo grede je SUPER doktorca) čakalnica popolnoma prazna. Juheeej si rečem,… in čakam da me sprejmejo. Ok, prva sem. Nihče ni pred menoj, kdorkoli pa še pride v čakalnico bo čakal. Prva skrb gužve in čakanja odmišljena. Odprem knjigo in odmislim čas. V tistem pa navalijo kot po tekočem traku…
Da ne bo pomote nikakor nimam nič proti upokojencim (starejšim ljudem na splošno), ampak tole ja pa tu mač! Gospod, ki je sedel poleg mene je ogovoril popolnoma vsakega in želel na dolgo in široko razlagati o vsem. O vseh bedarijah tega sveta, bolje rečeno! O tem, kako je gospa ki je ravnokar vstopila podobna Spomenki Hribar, pa o tem kakšna baraba je Pahor, pa o tem da so vse te reklame in letaki in Žurnali na mizah po čakalnicah popolnoma stran vržen denar, pa o tem da je on vse vojne tega sveta dal skozi, pa kako je bil bogi, pa da mladina nima pojma kako se živi, pa kako ga vse boli, pa kako je spet druga gospa ki je vstopila 2cm nižja od njegove prve žene, pa da je on nekoč fotografiral mrliče, ki so naličeni in spedenani tik pred pogrebom izgledali prav odlično, da so bile to čudovite fotografije, pa seveda na vreme ni pozabil, pa boh ne daj da bi se izognil cerkveni temi… LEPO VAS PROSIM! Ne ne, to ni za mene. Sem vneto brala knjigo (oz. ob teh burnih debatah, tak ni bilo možnosti za branje, ampak vsaj delala sem se da berem, da se ne bi še v mene vpiknil). No in končno so me poklicali v ordinacijo. Ja, pa zanimivo da gre človek po 100 letih k zdravniku zaradi ene stvari, ven pa pride z napotnico za popolnoma drugo stvar. Dve muhi na en mah, al kako?
In ko sem bila že prepričana da sem za danes opravila s takšnimi… pridem v lekarno, stojim za črto diskretnosti, ki je lepo na veliko označena,… za menoj stoji še kakšnih 5 zdravil potrebnih osebkov,… ko se na vratih pojavi babica s hčerko, nekaj berejo reklamne letake, čvekajo na polno… in babica meni nič, tebi nič mirno odpeketa pred mene – torej v prostor med pultom in menoj, kjer naj bi bila diskretna “razdalja”. Sej ni panike, sem pustila in tudi ko je prodajalka vprašala če je ona na vrsti sem bila tiho. Ampak jezi me način. Lahko bi rekla da pač ne more čakati, da jo bolijo noge,… al pa bi v avtu počakala, pa bi hčerka vse uredila. Ampak ne, ona tebi nič, meni nič šiba proti blagajni in ne j…. nikogar. Sej druga ni, sam jezi me da če bi pa to storila jaz oz. če bi midve zamenjali vloge… bi bila pa pesem popolnoma druga. To bi bile dolge pridige o neolikani mladini, ja.
No, zdaj je duša lažja, spodaj pa še nekaj za (sploh moje) očke spočit 
Več odličnih fotk pa pri Anžetu.
