Motor

Leto se bliža koncu in zato sem se odločila da potegnem moja prva motoristična leta skupaj, kajti s svetlobno hitrostjo se približuje leto 2008, ki bo zame posebno leto. Do konca moto sezone 2007 sem bila uradno še sovoznica,… z začetkom sezone 2008, pa bom sama svoja šefica za krmilom mojega jeklenega konjička. Res, da sem izpit opravila že septembra 2007 in da sem potem takoj naredila že par 100 samostojnih km, a vseeno se z letom 2008 začne moja prava solo moto pravljica.

Svetujem, da kliknete play na spodnji video in si v spremljavi legendarnega komada preberete vse do konca.

Za začetek pa se malo posladkajmo

Moja jakna, ki je dobila meni zelo všečen našitek

(mušice, pfuj)

Za prve lušte za motorski štart je definitivno kriva obletnica Harley Davidson-a v Avstriji – Faak am see, ki je vse nas do konca zastrupil. “Jagoda na vrhu smetane” pa je bil “priklop” Rajku (moj tast), ki nama je “posodil” BMWja. Ker je velik ljubitelj BMWjev in ker jih ima v garaži kar lep kup (do danes 3 vozne in enega v obdelavi) nama ga je z veseljem odstopil v uporabo. Tako smo skupaj prevozili nekaj tisoč kilometrov. Ker pa z leti izkušenj, lušt in želja želi vsak pravi motorist 1x sedeti “spredaj”, sem tudi jaz naredila konec “sovoznikovem staležu” in sem se odločila da grem na svoje. In ko si enkrat spredaj, ne greš nikoli več na sovoznikov sedež. To za mene definitivno velja. A ker brez vozniškega izpita seveda ne gre, je bilo najprej potrebno odpraviti to nadlogo.

Vozila pa sem Kawasaki 500 ER5, saj čoperja ni bilo na razpolago.

Najvaženjša v moto cirkusu je definitivno oprema: čelada, škornji, rokavice, ledvični pas, hlače, jakna. Brez tega ne gre, že zaradi varnosti, pa še policaji znajo tu kakšno rečt. Midva sva si vso moto opremo kupila v (motoristom zelo znani, predvsem pa ugodni trgovini v Avstriji) Louis-u. Dobiš vse, za normalno ceno.

Zgledava pa nekako takole:

Sledijo utrinki iz moto zborov: kurjenje gum, skupinska vožnja, polje motorjev, predelani motorji, kače, …

Fuj, smrdi. (kdo naredi lepši krog z gumo)

Sssssss (kačaaaa)

To pa je moj dragi čopi Yamaha Virago 250, ki je resnično kot ulit za mojo velikost in je super za obvladovanje, želela bi imeti le malo močnejšega, ki pa v prihodnosti vsekakor pride v moje roke Ta je bil prvotno od atija, zdaj pa je lastnik močnejšega, ta pa je pripadel meni. Do zdaj mi je super služil in me vedno varno pripeljal domov in upam da bo tako tudi v prihodnje. Na motorju moraš biti 100% z mislimi na cesti, saj najmanjša napaka te lahko stane življenja. Včasih pa so lahko krivi tudi drugi in življenje ugasne brez krivde ali napake motorista. (tako nas je na žalost letos zapustila prijateljica Maruša in popolnoma vsakič ko se peljem mimo tistega jeb….. droga v Žalcu se spomnem na njo. Naj počiva v miru).

Ostalim motoristom pa želim v letu 2008 mirno vožnjo in pa predvsem pametne nasproti vozeče.

Slike ki sledijo pa so “sposojeni” motorji

Spodnja rumena mašinca (Harley Davidson) je v lasti našega žlahtnika Sama Rančigaja, ki ga je predelal v zmagovalni motor (Cult), ki je požel veliko nagrad in pozornosti na vseh večjih tekmovanjih in zborih.

Ati je za nas, ki se družimo – (vozimo) izbral ime domače moto skupine – JAHAČI in nam naredil majice z našim motivom. Res da nismo uradno prijavljen moto klub, a s tem so same obveznosti, zato smo JAHAČI za svojo dušo. Iz leta v leto nas je več, kar me res veseli, saj je super ko se odpravimo na rajdanje po Sloveniji, tako je lahko vsak dan nekaj posebnega.

JAHAČI – Since 2007

in za konec: konjenica Šempeter (tastovi BMWji in moj prdec)

Če še kdo razmišlja bi – ne bi, bi – ne bi… nima kaj več za razmišljat!

– Get your motor running -

– Born to be wild -

 

– Live to ride, ride to live –

- Hit the road, Jack -

- Sex, drugs and rock `n` roll -

DanD – Ljubljana

Kljub ubijajočem mrazu smo se odpeljali proti Ljubljani, da jo vidimo v polni, svetlikajoči se, praznični preobleki, hkrati pa da po dolgem času spet malo zažuramo ob rockovskih zvokih ene (naj)bolj uspešnih glasbenih slovenskih skupin – DanD.

 In res je! Lepa je, morm priznat. Sicer pa sej kako ne bi bila, če pa gre vedno ves denar, slava in ponos v tto Ljubljano. Ampak dobr, kaj čmo. Tak je. Žalostn je blo edin to, da takoj ko smo prišli čez Trojane ni bilo ne duha ne sluha več o snegu, tak da je tist pristni občutek zime in praznikov hitro usahnil.

Največja pohvala pa gre definitivno organizatorjem dogodka, saj se je koncert resnično začel točno ob uri, ki je bila napisana na programu. Pač, po vseh dožitevih koncertih se človek nekako sprijazni da se vedno (ampak res vedno) na vsak koncert noro dolgo čaka (oz. posluša predskupine) minimalno 1 – 2 uri. Tu pa je bilo idealno, saj smo samo parkirali, sprehodili gor dol ob Ljubljanici, med štantni kjer se je vil omamni vonj medice in kuhanega vina, nato pa so že začeli ogrevati množico naši DanDjevci.

Kljub res noremu mrazu so zažigali vse do 21:30 in nas popeljali med njihove hite: Plešeš, Oprostite ne razumem, Čas, Katere barve je tvoj dan, Otroci sonca, Roke, Počasi,… za konec pa so nam postregli s posladkom (vsaj za moja ušesa) – s komadom Voda. Seveda pa tudi tu ni šlo brez g. Jankoviča, ki je “prešerno” (kot se za Prešernov trg spodobi ) nasmejan nagovoril množico.

Sprašujem pa se ali sem res že tulk stara, ali pa nikoli nisem bila tulk nora, ker ko je bilo koncerta konec so se punce usule za skupino in se drle za njimi: ” Sam enga lupčka,… joj zakon ste, z vsem spoštovanjem smo vas poslušale, jooooj sam enga lupčka šeeee….” – KATASTROFA

 

… in hitro smo odpujsali domov

Ja, ker je bilo premrzlo smo hitro zbežali v avto in proti domu. Na avtocesti pa nas je pokonci vrgel velik belgijski ovčar, ki je bezlal sredi avtoceste gor in dol. Upam da se je zanj uspešno končalo.

Lahko noč.

Pa sva (na)drsala :)

Ponavadi že dva meseca prej vem kaj bi kupila Gregu ža božič. Letos pa sem bila popolnoma brez idej, pa še rojstni dan ima mesec prej, tako da mi je zmanjkalo idej. Pa sem se odločla za malo drugačno darilo. Najprej sma šla na obisk k njegovi sestri, ki se je pred tednom dni preselila. (no, to ni bil del mojega božičnega darila).

Po obisku sva se po dolgem času šla sprehodit skozi center Celja.

Začela in pogrela sva se na kebab štantu nadaljevala skozi glavne ulice Celja, ki moram reči da je kar lepo okrašeno, no. Glede na to, da vedno prikazujejo in hvalijo samo Ljubljano, moram pohvalit da tudi naše Celje ni tak švoh. Mogoč naju je mal zmotl le to, da je ob 19h že skoraj vse dol zaprto, razen štanta s kuhanim vinom. Pravljična dežela z otročki na čelu, je še “bedela”, poseben čar pa sta ustvarili dve kočiji z božičkom in konjički.

Ko naju je dovolj nazeblo in ko sva se nagledala vseh lučk in bučk, sva zimski sprehod zaključila v gostilni Sabroso, za katero sva se odločila, saj je ves obdan s steklom, tako da lahko iz toplega naslonjača mirno opazuješ dogajanje zunaj. Po topli kavi in čaju, ki sta naju dobro pogrela, pa sva se odpeljala na mestno drsališče, kjer se ob petkih od 20h do 22h odvija disco na drsalkah.

Kot otroci smo veliko predrsali, potem pa je prišlo obdobje rolerjev in vse do včeraj nisem nikoli več stala na drsalkah. Meni je bilo všeč, predvsem zaradi spominov na otroštvo in to, da sem še vedno znala drsati tako kot se reče. Ko sem že mislila da bom to prijetno ledeno izkušnjo preživela brez pristanka na “riti” je malega divjaka za menoj zaplužilo direkt v mene in štrbunk se je zgodil. Ampak, saj nisem padla zaradi neznanja, tako da se ni za sekirat

Ko se je ura bližala koncu sva se spreobula, vrnila drsalke in se v drsališkem bifeju v družbi sodelavke Goge in njenega moža Mirana pogrela s kuhanim vinom.

Bil je prijetno preživet večer, ki ga bo potrebno definitivno še kdaj ponoviti.

Ko pokajo petarde

Odkar imam psa sem dokonca zasovražila petarde.

PASJI SLUH: Psi imajo noro dobro razvit sluh in kar sliši človek na razdalji 6m, sliši pes na 4 x večji razdalji, nekje 25m. Slušno območje sega celo do 50.000 Hz. Psi tako zaznavajo ultrazvok in visoko frekvenčne zvočne valove. Psi imajo v ušesih okoli 17 mišic, ki jim omogočajo, da se uho vedno obrne proti viru zvoka. Svoje notranje uho lahko psi zaprejo in iz splošnega šuma izločijo zvoke, na katere se osredotočajo. Raznorazne pasje piščalke temeljijo na sposobnosti zaznavanja zvokov, ki jih človeško uho sploh ne sliši (npr. ultrazvok nad 20.000 Hz).

In vedno ko pokne in moj pes skoči od šoka si skušam predstavljat kako mora biti za njega grozn vsak najmanjši pok. Poznam primer ko se je psu zmešalo zaradi pokanja petard in je postal napadalen in so ga morali dati uspavat , ker je bil nevaren in čist nor, zaradi tega norega decembra. Moj sicer na neke bolj oddaljene zvoke pokanja petard (še) ne cvika, ko pa ureže nekje blizu,… pa zgleda nekako takole

 

Kaj pa vi? Ste strastni pokalec ali ne?

Priznam, da ko smo bili mali smo res pokali in uživali ob tem,… ampak danes se mi pa zdi to zguba denarja in brezveze, ker ni fore v poku. Raje pogledam kak lep ognjemet, tam se vsaj da kej videt.

Najboljše pizze na svetu

Za začetek malo podatkov, da se lahko še morda kaj naučimo, potem pa na prijetnejši del mojih PIZZIC 

Pica (italijansko – pizza) je jed italijanske kuhinje iz vzhajanega testa, obloženega predvsem z paradižnikovim pirejem in sirom (originalno mozzarella). Začinimo jo z baziliko ali origanom in spečemo v peči. Taka osnovna vrsta pice ima vse barve italijanske zastave in se imenuje po soprogi prvega italijanskega kralja Umberta I, Margeriti – pica margerita. Danes dodamo še druge dodatke. Današnja pica izvira iz Neaplja, se pa dobi po vsem svetu. Pica je bila v 19. stoletju hrana revnih ljudi. Po ovinku preko ZDA se je razširila po vsem svetu. K nastanku pice so bistveno vplivali Etruščani na severu in Grki na jugu Italije. Ti so na vročem kamnu poleg ognja pekli testo. Prvo pico z oblogo iz paradižnikov so spekli okrog leta 1750. Leta 1830 so odprli najstarejšo, še danes delujočo picerijo. To je Pizzeria Port’ Alba v Neaplju. 1889 je nastala prva dostavna služba za pice za kralja Umberta in soprogo Margerito. Zaradi kratkega časa peke jo pogosto uvrščajo med hitro hrano, kar pa nikakor ni, predvsem če jo pripravljate sami.

Združenje Associazione vera pizza napoletana si prizadeva za ohranitev standardov pri pripravi pice. Ta pravila so:

* Testo smemo izdelati samo iz moke, kvasa, soli in vode. To pomeni, da kvasu ne smemo dodati sladkorja in zato testo počasneje vzhaja
* Premer je lahko največ 30 cm in pica mora biti okrogla
* Testo se lahko gnete le z rokami, pri tem se ne sme segreti
* Dno se lahko poravna le z rokami
* Pri peki mora ležati direktno na kamnitem dnu peči
* Peč mora biti zidana in se lahko kuri le z dobrim lesom
* Temperatura mora biti najmanj 400 ° C (električne in oljne peči dosežejo le 250 – 300 ° C).
* Imeti mora dvignjen rob in mora biti dobro pečena
Tako pico pečemo le 2 minuti, v električnih pečeh se peče veliko dlje.

No, to je bilo malo zgodovine, zdaj pa gremo k mojim slastnim,

enostavnim in predvsem dobrim pizzikam:

Napisala bom samo recept za testo, ki je res super enostavno in super dobro fajn uspe.

Nadev pa si po lastni domišljiji sestavite sami.

0,5 kg moke

2 dcl piva

1 dcl mleka

1 kocka kvasa

1 dcl olja

ščepec soli

mala žlička sladkorja

V lončku rahlo zagrejemo sladkano mleko. Nadrobimo kocko kvasa in posujemo z dvema žlicama moke, ter čakamo da kipne. Zlijemo na moko, dodamo ostale sestavine in dobro pregnetemo. Posodo postavimo v toplo vodo in čakamo da testo kipne, nato ga še enkrat pregnetemo in razvaljamo. Lahko naredimo mini pizze (glej slike) ali pa kar klasično velikost. Torej po želji. Ko jih (spet – po lastni želji) obložimo ( – ne pozabite na origano – ) jih pečemo v pečici na najvišji temperaturi (spet – do željene porjavelosti). Torej skoraj vse je po lastni želji – hehehe (nadev, oblika, velikost, porjavelost )

 MOJE PA PONAVADI ZGLEDAJO TAKO:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Mmmm, diši. Tudi hladne so dobre, kot prigrizek, ali pa jih ponovno pogrejete v pečici, mikrovalovki, čeprav pri nas nimajo niti časa da bi se ohladile, pa jih že ni več, kaj šele da bi ostale