“… Bolečino pijemo, skozi dno se vidi svet,
lepota je skrita v nas, vse navidezno je laž,
s`jaj in beda, drek, zlato, v žepih ni to kar imaš,
pripada ti le to, kar na srečo zaigraš… “
(Siddharta & DanD)
… me iz globokega sna, zbudi moja melodija za bujenje.
Jooooj, pa sej ne more biti res, da moram vstat ob tako kruti zgodnji uri (5:50).
Pa smo nazaj za delovno mizo v službi.
Pričakal me je “kar” solidni kup dela oz. dva kupa, ker če bi bil današnji kup samo en ne bi niti pod razno stal pokonci in tako mi enostavno ni preostalo drugega, kot da se ga lotim in skušam zaostanek spraviti na minimum.
A ob navalu telefonov, strank in seveda obveznega lupčkanja z vsemi sodelavci in sodelavkami za “srečnga pa zdravga” je bil današnji cilj bolj slabo dosežen.
Do takrat pa si lahko na bolj švoh sliki pogledate moje stanje na mizi danes zjutraj. (ja slika je iz gsm-a)
Delam delam delam, delam k zamorc 
– ma sej sam da je jutr že petek. Jeeeee.
Kako pa ste vi občutili povratek na delovno mesto?
