Vsak dan znova in znova, ko pridem iz službe domov, me že slabih 6 let iz dneva v dan preseneča njegova razigranost, ljubezen in veselje, v trenutku ko me zagleda pri ograji. On je vedno “nasmejan” – ja, smejati 
se zna!, pripravljen na čohanje, lupčkanje, stiskanje, igranje, …
On je vedno tu – zdaj, takoj, za mene, za nas, ki ga neizmerno obožujemo in nekje daleč daleč v naših mislih srčno upamo, da bo še dolgo tako zdrav, živahen, prijazen, zadovoljen, ljubeč, mehek, … – tako zelo naš. Ko prideš se te na polno razveseli in nori okoli tebe, potem pa če ga zapustiš samo za 3 minute, … ko prideš nazaj je neizmerno veselje spet tu.
Prav rad se nastavlja toplim sončnim žarkom:
Šark ti si moja (naša) sreča.
Takole nekako zgleda moj prihod domov:
(ni ga pozdrava za dobrodošlico, da mi ne bi vedno nekaj prinesel. Pa naj bo to žogica, … vejica, kamenček, vrv, … ali pa kar – ja poglejte si na posnetku. Njihovo ime je popolnoma upravičeno – PRINAŠALCI) 
Čohaj čohaj,… čohaj do onemoglosti:
Šeeee:
Jutranji sprehod zaključen, Eva delat, jaz pa dremat
Šark, ti si car.
Rada te imam.
