Ne, jst bi temu rekla bolj NAVADA, brez katere ne gre več.
Torej… zjutraj sem se (seveda še na pol v spanju) vsedla v avto, radio priklopila na “jutranjo” jakost in se spokala proti Celju. Jutro, kot vsako poprej. Stojim na semaforju – rdeča luč in razmišljam o dnevu ki se prebuja. Potem pa se mi zazdi da je nekaj v torbici zavibriralo. Ampak res je bil samo občutek, ker sem TELEFON POZABLA DOMA.
Jaoooo, Eva! Grrrrr. Jeza.
Sej v bistvu ni ne služba ne moje življenje odvisno od mojga Siemensa, a vseen neka navada oz. navezanost na gsm mi pravita da mora biti z menoj, tukaj, na mizi, vedno, vsak dan. Sleherni dan. A danes ne bo tako in ga bom pač zaman iskala kje je, pod katerim kupom papirja se skriva. 
