Ko sem se včeraj po službi (juheeeeej podaljšan vikend je pred nami) pripeljala pred hišo, parkirala avto … mi je v istem trenutku srce nabilo na 300 utripov, noge so postale mehke kot fina sladkorna pena, fris pa rdeč ko najbolj zrel paradajz,… saj mi je pogled ledeno nepremično (kot v sloumoušnu) obstal na nastežaj odprtih vratih ograje. Šark ? ? Kje je ? ? Kdo je pustil vrata odprta ? ? Kdo je vrata namenoma odprl ? ? Ga je zbil avto ? ? Ura idealna za prometno divjo nevarno gnečo ? ? Že kr vidim ga mrtvega na cesti za ovinkom ? ?
Pa ne spet, no. Je blo že dost solz prvič. 
Samo enkrat (do zdaj v 6 letih) so ostala vrata ograje odprta… in sreča se je takrat naše iskanje končalo uspešno, saj nas je naš buhtl “čakal” dve ulici stran od hiše… (pa raje ne razmišljam kako mu je uspelo prečkati najbolj prometno cesto v naši bližini – Dečkovo)…
… in ko med razmišljanjem ka zdej,… priskaklja naš mali razposajeno vesel izza ovinka z dvoriščne strani. Zgleda da lump sploh ni vedel, da so bila vrata odprta,… 
Lahko sem še samo skočla k njemu, ga polupčkala in raje nehala razmišljati kaj vse bi se lahko zgodilo. Arrrrghhhhhh. Pizdarija.
Because you`re my everything !
