Never ever

Ampak res. NIKOL VEČ. Ja vem da pregovor pravi: “nikoli ne reci nikoli”,… sam kar se šolanja, izobraževanja, učenja,… oz. fax-a tiče mislim da sem zaključila. In ja, vem da je hecn da se 3 leta po diplomi spomnem nekaj tekega pisat, sam danes ko sem prebirala bloge, sem naletela na naslov UČENJE USPAVA in sem se še prekleto dobr spomnila kako hudimano ta naslov drži.

Ko se je blo treba učit za izpite so mi učke v momentu skupi padle, bohnedej da sem se učila leže al pa polsede. Ni šans da sem prebedela,… sem hitr v mižule pokukala. In ja, službo imam , fax z diplomo tudi in resnično se mi ne da več. Tisti občutek obveze, ko prideš domov,… učenje??? Neeeeee, pa kulk znam, kulk ne znam,… ka še je treba ponovit,… kdaj bo izpit,… rezultati,… jao jao. Kako hudičevo popolnoma nič ne pogrešam teh 100x ponovljenih vprašanj. Osnovna šola je mimo, srednja tudi uspešno, matura je šla skos, cel fax redno iz leta v leto kljub rednemu delu v službi tudi, diploma spedenana,… jagoda na smetani (po težavnosti in obsežnosti) je bil še strokovni izpit po pripravniški dobi in ja –> EVA - DOST MAŠ, si rečem.

Ok, sej ni panike če bo kdaj še kej znotraj službenih obveznosti ja,.. to ni panike, ampak da bi se neki matrala še naprej pa ne. Službo imam in to tako da me bo vse do smrti spremljala,… zdaj kot delodajalec, potem pa kot penziodajalec. Hehehe