Zvoni mobitel. Se oglasim: “prosim”. Na drugi strani:” Dober dan, kličem iz ZPIZa Celje – tajništvo, sporočam vam da ste bili zbrani”. Jaz pa v sekundi zmrznem,… svet se ustavi,… nč mi ni jasno… in vprašam:” Proooosimmmm, a res,…. in potem dooolgi premor,…. in končno JEEEEEEEEEESSSSS kak sm jst zdle vesela,…. o šit, sej ne morm verjet…a sanjam” (roke, noge, kolena, svet se tressseeee) …
Pa mi je le uspelo. Vse je za neki dobr in vse slabo se zgodi z namenom, da je potem še bolje.
_______________________________________________
Ja, točno dve leti nazaj – se je nekako takole zgodila moja prva uradna taprava zaposlitev. In še vedno sem tu, še vedno se imam lepo z mojimi super sodelavci in še vedno se rada spomnim tega usodnega telefonskega klica. 
