No, konec je prvega dela dopusta. Pristali smo ob 16h in že naju je zvečer ohladil dež, ki ga na Zakynthosu sploh ne vidijo. – Nikoli. Bilo je kratko, a sladko. Zdaj urejava vseh cca. 1000 slik in okoli 40 video posnetkov, tako da v bližnji prihodnosti sledijo slikovite na dneve razdeljene objave. Bilo je nepozabno, polno dogodivščin, vroče in nasmejano.
Manj nasmejano pa je bilo, ko človek kar ne more verjet koliko ljudi lahko v kratkem tednu umre na naših cestah – rekah. Tragedija na tragedijo. Motoristi, 4kolesniki, pa nesreča na Savi. Žalostno, res.
Povsod je lepo, a doma (I feel SloveNIJA) je najlepše – ko lahko z vso močjo in ljubeznijo objamem mojega Šarka, ki mu je čist spipalo ko naju je videl. Takšnega ga še nisem vidla, res. Popadki do konca, kr gor pa dol je lavfu – pa načeloma on nikoli ni lizal ljudi,… no danes me je prvič – po roki,… :* Zdaj pa je pri nama v Šempetru da bomo nadoknadili cel teden, ko se nismo videli. Pa kr tišal se je k meni, pa kr tačko mi je ponujal…
Konec tedna pa jo z motorji mahneva v Ankaran na koncert Siddharte in prespiva v bližnjem kampu.
