ali z drugimi besedami povedano: “moj popolni dan”. Vedno so mi govorili, da lastna poroka, mora biti najboljša poroka. In zdaj to misel še kako dobro razumem in z veseljem rečem:
“moja poroka je bila najboljša poroka !!!”
_____________________________________
(vse slike so nastale pod spretnimi prsti potrpežljivega Saš-a – http://tasteoftravel.wordpress.com/ na katerega se lahko brez skrbi obrnete v primeru bližajoče se vaše poroke 
, pripomb, pohval, mnenj, vprašanj, nasvetov… Rezala in podpisovala pa sem slike sama, da ne bo pripomb glede rezanega podpisa na slikah, saj mi je tale objava vzela res ogromno časa in se mi ni dalo posebej ukvarjati s tem, sicer pa saj na konc koncev je blog moj in tako je ok za mene).
_____________________________________
Nervozna noč, saj sva jo po dolgem času prespala ločeno. 
Jaz seveda doma v Celju, moj (takrat še BODOČI) mož pa doma v Šempetru. Kot se po navodilih tradicije spodobi. Dve uri premetavanja in končno sem zaspala, ko pa me je že prebudila budilka. “Ura je 6:30, Eva vstati bo treba, danes postaneš žena” – sem si rekla in z nasmeškom na obrazu in rahlimi metuljčki v trebuhu hitro vstala. Ob 7h so me expresno hitro, predvsem pa popolnoma po mojem okusu uredili. Frizura in ličenje zaključeno, gremo domov, kjer se vse odvija s svetlobno hitrostjo naprej. Da bi ura hitreje minila sem doma pomagala urediti še zadnje drobne malenkosti. Ati je skočil na Stari grad urediti neke malenkosti (za katere se mi še sanjalo ni) in preprečil pravo nočno moro, ki bi se lahko zgodila, če ne bi prišel pravočasno gor. Delavci so namreč že začrtali linijo v tla, kjer bi v nadaljevanju popolnoma vse razkopali, da mi niti na grad ne bi mogli priti. Tako pa so zaključili z deli in pospravili za seboj, da se je lahko poroka normalno zgodila. Med tem je prispelo tudi čudovito Ksenjino pecivo, ki je prijetno za oko kakor tudi za usta. Res lepo in dobro. Bolj kot je prijetna napetost naraščala, bolj je ura počasi tekla in ni in ni šla nikamor. Ura 10h, Eva pa ne ve kaj naj počne in to na poročni dan 
. Sem šla še malo na zrak, pa mojega Šarka potolažit, za katerega sem prepričana da je zadnje dni čutil v zraku drugo energijo, ker se je popolnoma spremenil in odmaknil . Ko sva se nacartala je bil čas, da se počasi prelevim v nevesto. 
Fotograf je bil pripravljen na moje “mučenje”, ko sem ga vlekla sem in tja z željami kaj vse mora ovekovečit. Bil je ustrežljiv in meni na voljo cel dan 
.
Slikanje po hiši v poročni obleki, pa med pripravami vseh mojih, nato slikanje z mojo družino. Prispeli so prvi svatje in ura je pospešila svoj tempo. Vreme je bilo kot naročeno. Ni bilo pretirano mrzlo, vsaj meni ne, ker me je cel dan grel adrenalin. Samo da ni bilo dežja! To je bila tudi moja glavna skrb zadnje tri tedne, ker za vse ostalo so poskrbeli ostali, ki se jim še enkrat zahvaljujem. Ne znam opisati občutkov ko vidiš reakcijo ljudi, ko te zagledajo v beli poročni obleki . Nervoza se je stopnjevala ko se je kazalec približeval uri 12h, saj je bil čas da prispejo tudi vsi Šempetrani. Ko sem iz zgornjega nadstropja (seveda skrita za zaveso) opazovala dogajanje spodaj (zbrani svatje po moji strani, pa dolga vrsta motoristov,…) me je ob pogledu na čudovito okrašen, glasen, črn, “JA TISTI TAPRAVI” bližajoči se avto oblila neskončna sreča, veselje, pričakovanje, nervoza. Ta moment bi lahko opisala kot najbolj napet in živčen moment na ta moj dan. (pa sem bila ves čas prepričana da bo ta čast za “moment of my life” pripadla zadnjem sprehodu z atijem, ko me bo oddal Gregu). Glede na rahlo zamudo Šempetranov so se mi malo za hec – malo za res porajale zanimive misli: “Si je premislil? Je morda pozabil? Še velja?”. A nasmeh na njegovem obrazu, ko je stopil iz avta je povedal vse
Odprla so se vrata, ven pa stopi moj ati v spalni halji in vpraša vse zbrane zakaj so tu, da on je šele vstal. In potem odigra svojo vlogo kot da je pozabil da je poroka in da bo že uredil da bo steklo vse kot je treba, Gregu pa ponudi za ženo strašilo, s čimer se Grega seveda ni zadovoljil.
Ok, mu ponudi še eno (zadnjo možnost) in mu pripelje končno tapravo, živo, urejeno, naličeno nevesto. A tudi nje ni hotel, zato je ati zaprl vrata in mu povedal da drugače ne gre, lahko pa pride po lestvi na drugi strani hiše do mene .
Pa so pristavili lestev in gremo lepo po lojtrci gor Potrebovali so še pravilni odgovor na “nagradno” vprašanje –> Zakaj se bo poročil z menoj? –> in odgovor je bil zadetek v polno (ker me ima rad ), tako da je lahko prišel v hišo, do mene.
Ko se je po stopnicah približeval dnevni sobi je bil to zame vrhunec dneva. Srce na ful, roke potne, … kot da se sto let nisva videla in kot da sva skupaj en teden Potem kissi kissi, dobre mislih mojih dveh in gremo na drugo stran vrta, kjer so z neba padali listki vrtnic in kjer se je slišalo le še: ” uaaaaaaaaa” in šklocanje fotoaparatov. Biti zvezda sploh ni tako slabo
Zbrana množica najinih najdražjih.
Je bilo potrebno potolažiti tudi mojega predragega štirinožca, ki je baje ves čas s tačko jezno butal v vrata pesjaka, ker ni mogel do mene in me je na vsakem koraku spremljal z učkami. Ni zadostoval nihče od naših, samo ko sem jaz prišla zraven se je umiril
No, pa pojdimo gradu naproti.
Zadaj in spredaj spremljava kot se za moto družino spodobi
Prispela na grad, kjer naju je pričakalo novo presenečenje…
Moje predrage sodelavke (z leve proti desni) Brigita, Tatjana, Goga, Katja in Saša so se samo za naju prelevile v čarovnice in nama predstavile pravila in “člene” za najino vezo v prihodnje Super ste ble babnce moje! Hvala vam! So pa v vsej naglici, smehu in pravilih pozabile zahtevati odkupnino oz. vstopnico – da nama dovolijo da se poročiva. A kar tradicija zahteva pač zahteva in “6-pack tekočega rdečega” je tako prispel naknadno po poroki.
Akcija
Vodnjak na gradu je več kot odlično nadomestil mizo – šank. Kasneje so šampanjci pokali en za drugim kot po tekočem traku, sablje so se skoraj vžgale. Edino pravilno ! ! !
Čakanje na poziv
Najin zadnji sprehod. No, za ta moment sem bila prepričana da bo najbolj ganljiv za mene, je bilo pa ravno obratno. Popolnoma cel dan sem se smejala, bila sproščena kot še nikoli, še sama sebe nisem spoznala. Fenomenalni občutki.
V trenutku ko sva dahnila usodni “da” naju je v hrbet na rahlo pobožal jesenski topli sonček, zaslišal pa se je Bryan Adams – Everything I do, I do it for you.
Da te strese od čustev. Seveda je tudi v nadaljevanju sledilo uro in pol rockerskih ritmov. Cel dan je bil eno veliko presenečenje za naju, saj jim kar ni bilo konca. No, vsaj pri izboru glasbe pa sva midva presenetila njih, saj niso vedeli katere komade sva izbrala za eno uro in pol programa na gradu. (a ne ati?)
Poročil naju je stric Vlado, ki se mu še enkrat iskreno zahvaljujem, ker je bil moja želja od nekdaj da naju poroči on (moj striček)
Šopek je bil čudovit.
Prstana sta šla na roki kot namazana.
Kiss of life
V trenutku ko sva postala uradno mož in žena, so v šampanjec neusmiljeno udarile sablje
motorji pa so glasno “povedali svoje” in potrdili najin sklenjen zakon.
(še danes dobim mravljince ko se spomnim na ta moment)
Midva pa sva nasmejana nadaljevala s poziranjem in hecanjem. Cel dan je bil en smeh.
Sproščeno, zaljubljeno in srečno sva nadaljevala najin dan
Ne boste več gledali! –> dovolj je blo!
Najini najdražji
Svatje so se lotili peciva, slanikov in šampanjca, mi pa smo jo mahnili na solo slikanje po gradu.
Jenči jenči – rasti rasti.
En sam smeh naju je
Moje Celje
Ooopa Mikey, se je že začelo 
Ta je zmagovalna
Riževa nevihta (napoved še več otrok???)
Ati ni pozabil niti na najmanjše podrobnosti
Gremo na feštooooo. Greste z nama?
Prispeli v Šempeter, še prej pa je sledila glasna vožnja gor in dol skozi Šempeter. Celjski del okrasitve, pogostitve in organizacijo so imeli moji pod kontrolo, tu pa so vse porihtali Gregovi.
” Kok je dans vse smešn ”
Ker je nevestin šopek sumljivo (pre)hitro izginil je bilo potrebno v zameno zanj zbrati 15 kravat, v živo zapeti dva komada in zbrati 50 eurov v kovancih. Vse sta priči uspešno opravili in šopek se je vrnil. Me je pa kasneje Aljoša (Gregova priča) toliko bolj skrbno cel večer pazil, da me ja ne bi nihče ukradel. Uporabil je celo lisice, samo da ne bom postala ukradena nevesta.
O ja!–> tudi moški striptiz sem dobila. Pa to ne samo enega striperja!
Ampak, kljub strogem varovanju je tudi nevesta izginila in Aljoša se je moral res dobro potruditi da me je dobil nazaj. Zbrati podpise 20ih nepovabljenih, 10 modrcev povabljenih in pa zapeti “ne boš ti meni zizike majal” z zamaškom med zobmi” ni bil mačji kašelj. Naloge je opravil brezhibno in tako dobil nevesto nazaj.
Posnetek petja še sledi, ker je resnično LEGENDAREN ! ! !
Vse ki so žrtvovale svoje modrce pa so morale odplesati CanCan, da se je ja vse čimbolj tresssslo, migalo, skakalo in ušlo izpod nadzora (“naaaaj se tressseeee”)
Mož in žena
Glasbenik Vili je cel večer odlično povezoval petje, ples, družbo in igre, da je bil večer popoln. Spodaj je druščina oz. glavni igralci res dobre igre. Trebušne mišice so zelo trpele (gost Aljoša, direktor Vojko, sobarica Brina, gospod Urban, receptor Slavko, snažilka Darinka, kuhar Buda, gospa Drejka, natakar Vlado, šofer Pavel). Odlični so bili.
Ura je odbila polnoč in čas je bil da se posladkamo. Torta je bila po okusu oz. želji ženina – moža, ker pri meni tako ali tako ni važno, samo da je sladko Bila je iz čokoladnega in vanilijevega mousse-a – ledena torta. Fantastična je bila.
Posledica celega dne
Ja, Eva zdaj si uradno izgubila naziv “nevesta” in čas je da se posloviš od šopka. Le kateri boš nad glavo v bližnji prihodnosti obesila poroko?
Ja seveda. Usoda že ve. Moja Brinčika je dobila moj žegn, da se lahko poroči
Ples bodočih mladoporočencev Brine in Damjana :p
Tudi Grega je opravil svoj del (klub trditvi da on pa že ne bo nikoli šel na kolena) – je z zobmi uspešno snel podvezico…
in jo podelil Sašiju.
Ura je 3 zjutraj, noge utrujene, srce polno nepozabnih trenutkov tega dne, čas je da se odpravimo domov.
___________________________________
In živela sta srečno do konca svojih dni…
