Adijo staro, pozdravljeno novo leto!

Ne bom nakladala… ali se ponavljala,… ali pa osladno začinila tele objave. Vse kar vam in si želim za vsa leta v naprej je zdravje! Če je to, je tudi vse ostalo! Ja, smo bili cele praznike doma, vsi na pol bolani in zdravje je res največ! Torej zdravo 2012! Potem pa vse ostalo: veliko uživancije, smeha in potepanj!

aja, pa ljubezni!!! Valda ;D ;D ;D (brez nje tut ni fajn, I guess)

Prazniki

Zdaj ko je postalo malo bolj mrzlo in ko je končno padel prvi sneg in ko so na pohodu prvi bacili pa lahko še ena objava pade na temo PRAZNIKI, ZIMA, BOŽIČ.

Uspelo nam je napisati pismo Božičku (letos si je tavelik lump zaželel zmaja ),

sprobat prvi sneg, spečt dišeče medenjake, postavit sneženega moža in seveda postavit praznično drevesce.

Anže je zdaj ravno prav velik lump, da mu ves ta praznični rompompom na polno dogaja… se veseli Božička in je ves navdušen nad lučkami. Ko vidim vse trgovske centre okranclane že skorajda konec oktobra mi je grozno. To je res prehitro, ampak vem ja, pri njih je glavni razlog zaslužek, zato hitijo. No, meni osebno je mesec december super in v mesecu decembru je čas za lučke, bučke, jelkice, darila, sladke pregrehe (ja, 1.1. je idealni za začetek diet, ne? ;D) in še kaj. Januar mi predstavlja konec lušnega in pomeni “jooooj kje je pomlad – poletje”. Zato tudi vedno v začetku januarja podrem jelko, ker nima več svojega čara. Zato jo postavimo tudi malo prej v decembru, da dlje traja in ne čakamo na prepozni 24.12, ker bi jo potem lahko občudovali samo en teden.

Kdaj pa vi krasite? Če sploh? Imate jaslice? (mi imamo kar polarne medvedke na snegu – bo Anže na svojem blogu pokazal)

 

Babice in dediji

Le kaj bi brez njih. Mislim da sem nekaj podobnega že pisala malo po rojstvu Anžeta – ko se zares zaveš, da bi bilo brez njih veliko težje. Ko je super (brez slabe vesti – in ko veš da je otrok v odličnih – najboljših rokah) dati otroka v varstvo in si privoščiti popoldanski odklop v dvoje, ali kino večer, ali za tiste bolj pogumne (sploh v štartu, ko je še otrok dojenček) celo morda vikend odklop v dvoje. Ja vedno sem in bom poudarjala, da je že res da sta mami, ati in otroci = DRUŽINA, a menim, da je za zdrav, uspešen odnos med partnerjema obvezen oddih, odklop, karkoli pač že V DVOJE. Ja, otroci so naši, otroci so najbolj pomembni, naše bogastvo a otroci bodo zrasli, odrasli in odleteli iz gnezda. Ostaneš pa ti in on – torej MIDVA – in če se v obdobju odraščanja otrok med partnerjema vse ohladi, oz. če živiš edn mimo drugega – ne vidim smisla oz. kako živeti na stara leta. Treba je delati za DANES, JUTRI in za to – da bo čez 50 let še vedno vse tako kot se šika. Ja težim, ampak vem da mi prekleto paše in da je prav, da se vsaj enkrat na mesec, če ne na teden odklopim in greva sama. Midva se tega pravila pridno drživa in npr. najini torek kino večeri so obvezni. No, vsaj bili so. Z novorojenčkom je bilo to seveda razumljivo na pavzi, zdaj pa ko je Urh postal dojenček in ker je priden, zdrav in nenaporen ga z veseljem pustima babicam in dedijem in greva sama na razvajanje. Anže k enim, Urh k drugim. Da se akcija malo razporedi, da ni prenaporno Potem nekoč/nekdaj, ko pa bosta oba že večja lumpa,  pa razumljivo – da bosta hodila skupaj na potepe/počitnice k enim / drugim.  Anže obožuje vse 4 in prav je tako. Verjamem da bo tudi z Urhom tako. Delamo na tem ;D

Kaj je pravzaprav razlog te objave? To, da mi grejo vse dlake pokonc, ko mi kdaj kdo reče – BLAGOR VAMA K SI LAHKO TO PRIVOŠČITA! Tisti ki si ne dovoli, ne želi, ne more, noče, niti ne poskusi kdaj dati otrok v varstvo in uživati v dvoje je revež! Ja! Moje sožalje! Je že res, da je odlično imeti obe babice in oba dedija na razpolago in JA, se zavedam da sma velika srečneža da jima lahko zaupava otroke in da nam dobro uspeva. Ampak verjamem, da kjer je volja tam je pot in se najde tudi še kakšna teta/stric, prijateljica/prijatelj, varuška … Samo dat je treba! Zaupat, verjet. Se splača. Na vas je! To je naložba za kasneje – za zakon/odnos…

Babi Olgica, Babi Ilena, Dedi Lajko in Dedi Miso hvala za vse razpoložljive urice, ki jih posvetite najinima lumpoma Anže in Urh vas imata rada Midva pa tudi Upamo, da ni prenaporno.

Nč, to je to. Držte se! Pa pejte oz. pejta kdaj sama na luft ! Resno! :p  Za vse tiste ki ste oz. še boste starši pa priporočam da začnete kr na začetku! Takoj Nimaš potem problemov ;D

To je to. Pa še ena naša skupinska za konec ;D

Se že veselim tega petka – koncert Siddharte, pa potem še en lep decembrski večer po Ljubljani v dvoje… Pa na mojo 30ko – 1.1. pade savna. Mmmmm, še bo lušno! Vesele praznike! S svojo družino in v dvoje!

Cotič Ink

Jap, spet sva se dala malo porisat Ker sma velika navdušenca tatujev in ker sva oba že dvakrat porisana in ker je drugi tattoo bil posvečen Anžetu, se je bilo potrebno popikat še v tretje in posvetiti delček kože tudi najinemu drugemu angelčku Urhu Ko se je zgodil prvi tattoo sem rekla – to je to. No, danes pa imam že tri Pa ne rečem da je zadnji To mi je pač všeč. To sem jaz. Vsako tele ima svoje veselje, ni tako? Pa naj se križajo, pa naj govorijo da sma nora, da to ni normalno, da mi bo kmalu zmanjkalo prostora za tattooje. Ja pa ja de. Imam še dovolj prostora Aja, za vse navdušence priporočam tudi tile dve seriji – LaInk & MiamiInk. Odlični sta!

Moj novi:

Gregov novi:

Aja in če kdo še vedno cinca BI / NE BI / BI ? ? ?   Biiiii!!! Bolečina ni huda! Sicer pa ženske… ko enkrat rodiš – ni nič več na svetu hudega ;D ;D ;D

 

Spet in spet in spet.

V cca. dobrih 2 letih bila 3x pod narkozo. Ni mi všeč! Prvič – šesti teden po porodu Anžeta – na rednem poporodnem pregledu na ultrazvoku viden problem, ker naj bi pač nekaj ostalo še noter – potrebno čiščenje. Drugič – po 6 tednih nosečnosti – spontani splav – potrebno čiščenje, itak. Tretjič – tretji teden po porodu Urha – bolečine podobne vnetju mehurja – potrebno čiščenje, ker naj bi spet nekaj ostalo noter. Celo dežurna zdravnica v zdr. domu ni vedela kam me naj da. Vnetje mehurja ali ginekološki problem. In na ultrazvoku se je spet pokazalo. Kar ne morem se rešit moje preljube porodnišnice. In potem še komentarji in očitki ljudi, od katerih bi to najmanj pričakovala – potrebovala – da to je zato, ker se ne pazim, pa ker bosa okol hodim, pa da sem si sama kriva da sem se prehladila… Ja seveda, skoraj 4cm kepa je ostala noter po porodu samo zato, ker sem bosa hodla. Aja neeeee, kr noter je skočla, ker sem bosa hodla. Jaaaa pa ja de. Zanimivo da ko sem bolana jaz, sem vedno za vse kriva sama in poslušam vedno iste očitke. Ko pa zbolijo oni, je pač tako da pride bolezen naokoli. Oni pa že niso nič krivi. Aaaaah, vedno ista pesem.

Mah, vse bi še šlo če bi mi le kdo lahko razložil kako se lahko po vsakem temeljitem pregledu posteljice po porodu (ki naj bi šla popolnoma v celoti lepo ven) kar dvakrat ostane “nekaj” noter in da je potrebno čiščenje. A morda nekdo na moj račun izpolnjuje v naprej določeno normo, ker se pač mora opraviti toliko  in toliko posegov na leto. Ali pa sem res taka “srečnica” da pač ne gre drugače pri meni. Verjetno bi na vse gledala drugače, če ne bi v času srednje šole bila med prakso deležna ogleda ginekološkega posega – čiščenja. Nekaj popolnoma rutinskega, grobega in predvsem nečloveškega. Sami slabi spomini Po tekočem traku se ženske zvrstijo na operacijski mizi in vse “postrgano” se skupaj zliva v zbirni posodi. Od ne/spontanih splavov, do čiščenja po porodu, prekomerne mesečne krvavitve…. Da o nespodobnih komentarjih niti ne zgubljam besed… Ni da ni. A, ko se človek enkrat sam znajde na tisti postelji, … Ja res je – sej ne vemo kaj se z nami dogaja. A vseeno. Ni prijetno. No, pa ne bomo o tem. Odnos (vsaj do trenutka, ko te narkoza odnese na “dopust”) celotnega osebja je bil na nivoju in počutila sem se popolnoma v varnih rokah. So pa imeli baje zelo veliko dela z menoj med prebujanjem, saj kar ni in ni šlo. Do zdaj mi narkoza ni delala nobenih problemov. Kar naenkrat je bilo polno zdr. osebja okoli mene in čakali so, ali bo monitor, ki prikazuje % kisika v krvi pokazal vrednost, ki pravi OK JE. Bila sem budna, vedla da moram dihat… a ni šlo. Ujeta v svojem telesu… brez dihanja. Ven je šlo, vdih pa nikakor. In potem pade meni zelo ljubo vprašanje. Gospa ali vi kadite????? Noooooooot ! ! !  No, po čiščenju dihalnih poti, inhalatorju in kisikovi maski jim/nam je le uspelo. 95%  Potem sem počasi pristala nazaj na zemlji. Vsa v cevkah – antibiotik, pa umetna hrana, …

Boleča čeljust, vrat in plava roka sta dokaz, da so se pošteno ukvarjali z menoj. V odpustnici pravijo, da je bilo potrebno odstraniti 3,5 cm ostanek iz maternice. Račun posega: 900 eur. (za primerjavo: porod: 1100 eur) Tokrat so se me lotili s kamero. Verjetno, ker je že tretjič in da ne strgajo tja v slepo, na grobo.

Ker me je narkoza pošteno zdelala in ker naš Urh poleg zize – odlično obvlada tudi flašo, sma se odločila da si jaz lepo spočijem in predvsem naspim, vlogo mame pa je prevzel Grega, tako da Urha en dan ni bilo z menoj. Anže pa je imel itak v planu vikend počitnice v Celju, tako da še vedel ni, da me ni Tako da JA – priznam, tista noč je bila več kot odlična (pa čeprav je Urh ponoči super priden). Sama v sobi, tišina, spanje v paketu celo noč, utrujena od vsega, a vseeno vesela da je za menoj in da ne boli več. Zjutraj pa sem komaj čakala da pobegnem domov k mojim lumpom Zdaj pa res srčno upam, da me porodnišnica ne vidi več! Ne grem se več! In pika!