Eva Kolar

 

Slabih deset ur po novem letu 1982 sem (trmasto) ritensko privekala na svet. Pravijo da sem ustrežljiva, prijazna in ja - trmasta. Ker se ne rada hvalim, se strinjam le z zadnjim opisom (trma že od samega začetka do konca). Živim v Šempetru, kjer sva ravno na božični večer uradno končala z urejanjem najinega gnezdeca, prej pa sem bila 25 let v Celju.

Študij končala in se v službo pognala. Zpiz je moj drugi doma, saj včasih preživim tam več ur kot pa doma. A kaj čmo, tak je to. Samo da se razumemo in da se imamo radi.

Najraje in najbolj pa bi seveda želela izpostavit mojo ljubezen do živali, natančneje do psov, natančneje zlatih prinašalcev, če pa definiramo čist do konca = Šark. “Brez njega mi živeti ni.” On je moj svet, moja sreča, moj pupo, moj tumpek, moj pup. Da ne bo slučajno kake zamere, je tu tudi moj dragec - Grega, ki pa tak ve da je on prvi na seznamu, čeprav se kdaj poheca, da je najprej Šark potem pa dolgo nič,… potema pa daleč zadaj na koncu nekje on.

Sicer pa kdor bere moj blog me vsaj približno že tako in tako pozna, tako da ni kaj več za pisat. Po moji grenki izkušnji (durs), ki mi je zavedno spremenila življenje (hvalabogu, na 100x boljš) pa še samo ena misel:

“Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje”.