Najin krog

(Gremo noooo!!!)

Ko je bil moj Šark v najboljši formi in najboljših letih oz. že takoj ko so njegove puhaste mlade tačke bile zmožne zmernega teka sma jo šibala naokoli z rolerji. Uživam na rolerjih in uživam ko sva s Šarkom na terenu, saj razumljivo tudi on to več kot obožuje. Zdaj pa ko se (prehitro) žal bliža že pasjemu abrahamu je rolanje postalo veliko bolj umirjeno – na easy, bi lahko rekli. Ravno tako sicer še vedno komot odtačka najin roler krog, a se pozna razlika da ni več mladenič.

Srčno upam da bova še velikokrat odšprintala ta najin krog in se imela super skupaj (kot vedno).

Zdaj je tudi že manj vroče, ker se mi zdi kruto divjati z njim okol po največji vročini, ker se takrat najraje sam skrije na hladne ploščice v kleti, ali pa najde kakšen kotiček v senci na vrtu.

Moj moj (utrujen)

Čudovit dan

Moj prvi dan brez službe. Če bodo vsi dnevi tako lepi kot je bil današnji bo pa tole še kar šlo Spala sem do 9h (mmmmmm je bilo fajn) potem pa (da se izognem nepotrebnem “pogostem” občutku da moram na wc med sprehodom) kar ne tešče na dolgi intenzivni sprehod. Če bi karkoli pojedla ali popila mi ne bi uspelo eno uro hitre hoje, ker je mehur zadnje čase kar “naporen”. Tako pa je šlo super. Moj jutranji krog je dolg točno eno uro. In nazaj sem prišla pošteno utrujena s prijetno napolnjenimi “baterijami” Ni lepše kot sprehod v pasji družbi, kjer se nama pridružijo le še spomladansko sonce, petje številnih ptic in voda. Šark (kot ponavadi) seveda ni mogel brez kopanja, ampak ok, sej je že sonce dovolj močno in mu pustim da se hitro zmoči, potem pa naprej po najini poti. Zajčkov in srn še nisem srečala, a glede na pretekla leta še tudi njih pričakujem

Spodnje slike pa so nastale en dan prej, ko je Grega pofotkal našega kamenkota. Obvezno mora vedno en kamenček,  kamen ali pa včasih skoraj že celo skalo potegniti iz Savinje in jo prinesti domov. Ljubezen večja kot do kosti. Tudi jeza nastopi, če mu ga kdo poskuša vzeti.

Če mi bo le sonce oz. vreme zjutraj služilo bom popolnoma vsako jutro opravila tole mojo intenzivno akcijo za dušo in telo,… sam da me le ne bo zagrabilo kje sredi travnika (morm telefon zraven vzet )

Šibam pod tuš, nato pa … ah kar pride pride. Sej sem ja na dopustu, ne (se morm še navadit na to) 

Kam pa pridemo brez domišlije

Bil je že mrak a moja trma je vseeno dvignila mojo rit pokonci in sama se spravila tik pred nočjo še odtečt moj krog za Savinjo. Ampak ko človek sam v večerni tišini ob prebujanju zvezd in lune sliši še kakšen dodaten pok ali dva v bližnjem gozdičku se prebudi domišljija in na plan pričenjo kapljati najbolj divje ideje. Tako sem med tekom fantazirala, da kako srečni smo lahko da živimo v “nevtralnem” okolju, kjer ni možnosti da bi iz temnega gostega gozda skočila podivjana zver, morda dinozaver?

In ko se približam Savinji si naprej predstavljam da kakšne zverine bi lahko bile v njej, če bi živeli par tisoč let pred našim štetjem. Divji krokodili,

morski psi, ki jim hoja in ubijanje tudi po suhem ni tuja, ali pa krvoločne zveri, ki so jim všeč osamljene rekreativke .

No in ko misli odtavajo daleč stran v preteklost, me zmoti prelet helikopterja in že pomislim na možnost živalskih napadov od zgoraj. Kakšni divji ptiči bi lahko prileteli mimo,

ali pa bi se v visoki gosti koruzi skrival sabljasti tiger, ki ni jedel že par dni ali bi mi morda narava raje postregla z nepremagljivo več metrov dolgo anakondo?

Ko pa še nekaj čudno zažvižga v grmovju pa je mera polna in čas je da pospešim tempo in varno pritečem nazaj domov. Mmmm, to pa je bil tempo kot ga še ni bilo si vsa prepotena in prijetno utrujena rečem, ko ležim doma v varnem zavetju 4 sten . Če bi večkrat tekla v mraku bi bil efekt rekreacije definitivno večji

Zanimivo pa je, da se spomnim ne vse pra pra pra stare živali,… realno možne psihopate, morilce, narkomane, roparje pa moja domišljija nikoli ne prikliče v moje misli.

Tek je moj zmagovalec

No, zadnje dni oz. par tednov sva bila res pridna, saj sva se vsak večer lotila rekreacije: TEK, ROLANJA ali KOLO. Vsak večer ena od teh treh. Ker pa mi v nasprotju s prvima dvema disciplinama intenzivno kolesarjenje res ni pri srcu (je pa zato Gregu na prvem mestu in je moralo biti na programu tudi kolesarjenje, ker je bil sklenjen komprosim, da bo tekel z menoj, če bom jaz kolesarila), sem se kmalu po prvem kolesarjenju odločila da bom pri sebi opazovala vse tri vadbene “akcije”, odziv, utrujenost in samo počutje po vaji.

TEK:

Zastavljenih imava cca. 30 minut oz. najino turo – zmernega tempa ob Savinji, ko taprava sončna pripeka že popusti. Utrujenost in srčni utrip na višku, najintenzivnejše potenje kar ga premorem in prijetna utrujenost mišič zadnjice in nog. Spravit se je res najtežje a ko začnem bi še kar tekla in tekla in tekla… Torej max. 30 minut in efekt je NADPOVPREČEN. Pozitivne strani: prijetna intenzivna utrujenost, občutek da si res veliko naredil in se temu primerno tudi utrudil, občutek ko slečeš popolnoma prepoteno mikico s sebe je res super. Negativne: za mene jih ni.

ROLANJE:

Zastavljenih imava min. 1 uro intenzivnega rolanja, saj narediva kar konkreten krog po Savinjski dolini. Prevoženih kilometrov ne bom navajala, ker jih še nisem izmerila in karkoli bom napisala bo netočno. Potenje in srčni utrip sta zmerna, vsekakor manj intenzivna kot pri teku, je pa prednost rolanja v delovanju VSEH mišic, saj sodeluje celo telo in rolanje resnično premiga celo telo. Pozitivne strani: razgiba se celo telo, rolanje je zame res velik užitek in sprostitev. Negativne: na določenih odsekih slaba cesta

KOLO:

Zastavljenih imava min. 20 km, poti pa izbira Grega, ki je le večji ekspert tu na Savinjskem območju, vsaj kar se kolesarskih poti tiče. Potenje in srčni utrip sta minimalna, pa čeprav imava (vsaj za mene) kar dober – neprekinjen tempo kolesarjenja! Ok, ne bom zdej rekla da jo žgeva 40 na uro,… a se kar peljeva, no. Ker kolesarjenja po oz. v hrib ne prenesem zbirava poti po ravnem. Pozitivne strani: pri meni jih ni. Negativne: kmalu te začne bolet tazadnja, roke mrtvijo, moraš se presedati da zdržiš, prevoziti moraš RES VELIKO da lahko rečeš da si “utrujen”, še vedno sva se pri kolesarjenju kej spričkala,… ni čutiti utrujenosti, kot pri teku.

POVZETEK:

Zmerni tek je pri meni naredil še vedno več kot pa (za mene mučilno) intenzivno kolesarjenje. Vem da je vse v glavi in če ti nekaj ni všeč ti tudi nikoli ne bo. Zato še vedno obožujem rolanje, rada tečem, kolo pa ja no –> “če že res moram, no”. Ja sej zdej bom verjetno slišala da če bi res intenzivno gonila in šla v nemogoče višave bi še kako dobro čutila vsako mišico na telesu, ampak ok: pač mi ni do mučenja in do kolesa, tak da raje odtečem al pa odrolam svoje in to je to. Vsako tele ima svoje vesele, a ne!?

Nam se rooooola

O moji strasti – rolanju sem pisala že tukaj.

RadioFantasy (sevede sma mogla it zraven, da vidim sestlco v akciji ) pa si je letos umislil res super rola-akcijo. Vsak četrtek ob 20h se dobimo pri njih in odrolamo en orng celjski krog. Super je blo. Prijetna družba cca. 15 nas je blo in smo jo v družbi muzike (kot se za radio spodobi) mahnili po Celju. Presenetil me je tudi zelo množičen odziv ostalih udeležencev v prometu (večina pozitivnih)… razen enega nesrečnika, ki nam je rahlo v jezi “razložil” da ima malega otroka in da naj bomo tiho, ko smo pavzirali in se osvežili s sokom.

Prometne prekrške ki smo jih “pridelali” bo baje sponzoriral RF, tako da se ni za sekirat

Aja, pa domačo nalogo smo dobili –> naslednjič vsak pripelje 3 nove rolanja željne Sem pa kontra dala nalogo radijcem, da bi bilo super in bolj prepoznavno na terenu če bi g. Andy na super druper prikolici imel veliko plapojajočo zastavo RFja.

Naslednji teden definitivno ponoviva.

Več vragolij ki so se dogajale med rolanjem (kačaaaaa – vlakec) pa so objavljene tukaj.