Mojih 26. let

Le kdaj so zdirjala mimo?

Do 20 leta se je vse zdelo tako nekako na “počas” in neskončno dolgo je trajalo, zdaj pa iz leta v leto bolj divja vse mimo nas. Zanimivo je, da ko si star tam nekje od 15 let – 18 let se ti zdijo ostali, ki se približujejo 30 letom že dejansko “odpisani”, da oni imajo že tak al tak pol življenja za seboj,… zdaj pa ko sem jaz v teh letih se mi pa zdi da sem še vedno stara 18 let in da je nemogoče, da bo kmalu mojo dvojko zamenjala trojka.

Spominjam se, kako:

– sem plezala po robu balkonskega korita v drugem nadstropju na Hudinji in mamico spravla skoraj v infarktno stanje (no, to se spomnim bolj iz pripovedovanj)

– sem piskala ko so prišli po mene v bolnico po operaciji “mandlov” in da se nisem smela dreti potem doma… pa kako sem v bolnici vse pobruh….., ko smo imeli za kosilo špinačo, da je bilo vse okol zeleno.😦

– nama z Leo nikoli ni uspelo pogruntati, kako pride Miklavž v predsobo, če pa je vse zaklenjeno in zastraženo z najino stražo.

– sma bile jezne če sta se mami in ati objela, držala za roke, plesala,… ljubosumje na višku.

– sma se teple, nagajale, igrale psa, zidale stanovanja iz stolov, miz, igrale bobne po kuhinjskih posodah, pregradile sobo z rjuhami, da je imela vsako svojo polovico in da slučajno katera ni prestopila meje, igrale pisarno…

– imele v shrambi knjižnico

– me je Lea porisala po glavi s kulijem in kako sem (po)jedla broško iz gipsa, ko je mami šla v trgovino

– mi je Lea dala za povohat njen prst (na debelo namazan z lepilom), ko pa se je dovolj približala mojem nosu mi ga je porinila v nos – auaaaa pečeeeee. (ja, Lea je res bila mali hudiček). Ona je bila tista, ki je nagajala in me dražla, jaz pa sem se drla in bila “taglasna”.

– mi je vedno govorila, da sem posvojena in da so me našli v neki deževni noči v košari pred vrati. (joj joj Lea, ti!) Pa da je na travniku pred blokom v velikem starem hrastu v deblu notri bolnišnica.

– sma skrile črepinje, ko je najina “divja” mačka razbila največjo vazo v predsobi

– sma morale sredi noči pospravljati omaro z oblekami, ker nisma dale miru in nisma zaspale

– sem rada šla k babici in sem vedno težila atiju da me pelje (mmmm, tiste njene čokoladne palačinke in grenadirmarš, pa jutranje razvajanje z belo kavo in kruhom, na kavču med gledanjem ŽivŽav-a)

– sem rada šla na vikend z atiko (to ime je dala Lea dediju – slika spodaj), kadar so bile koline, … pa ni bilo boljšga kot biti na vikendu med polno mladimi mucami in psi.

– sma mamici enkrat proti večeru prišle povedat na balkon, da ona pa že ni prava mami, ker morama iti spat ko pa je zunaj še tako svetlo, ostali pa lahko bedijo. Dejansko pa je bilo poletje, seveda je bila ura že čas za spanje, samo teme še ni bilo.

– smo streljali s petardami in domačimi “bombicami” pri Alešu, ki smo jih naredili iz kinderjajčk

– smo imeli glasbeno skupino v garaži pri babici

in še in še bi lahko naštevali…

Pa je šlo potem mimo tudi najboljših in zelo prijetnih osem let osnovne šole Hudinja, manj prijetnih 4 let srednje zdravstvene šole in pa dokaj normalnih 5 let študija na Fakulteti za upravo.

V tretjem letniku srednje šole je prišla tudi prva resna ljubezen, ki traja še danes. (dojenčica na sliki je sposojena🙂 )

Pa smo odplesali par maturantskih plesov, ki so se vrstili kar en za drugim.

No, skozi ves čas študija sem 5 let vestno, z upanjem na (obljubljeno) sigurno zaposlitev opravljala dolžnost “deklice za vse”, na DURS Celje, za mizerno nizko študentsko plačilo (350SIT/h), ki pa se je na srečo na koncu zaključilo v moje dobro (kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje – vsako oviro sprejmi kot priložnost) in obrnilo nov list v mojem življenju. Prijava na razpis in dva uspešna razgovora za zaposlitev na ZPIZ, OE Celje sta me pripeljala tja, kjer sem še danes. Po uspešno opravljenem strokovnem izpitu na sedežu ZPIZa v Lj, sem nekaj dni kasneje ponosno podpisala pogodbo za nedoločen čas, kamor se iz dneva v dan z veseljem vračam, ker delam resnično v najbolj prijaznem delovnem okolju – imamo prijateljske in dobre odnose z vsemi sodelavci. Med tem časom sma si z mojim Gregom (točno pred enim letom) uredila tudi stanovanje v Šempetru, kjer zdaj uživava kolikor se le da. To bi bilo nekako to. Seveda pa ne smem pozabiti na prihod moje druge ljubezni – Šark, ki je prišel v moje življenje pred 5 leti in pa moj uspešno opravljen izpit za motor – brez omejitev kubiture, letos septembra sem ga uspešno opravila in že prevozila nekaj samostojnih čoperskih kilometrov, se pa že nestrpno veselim nove sezone, da zapeljemo naše kromirane konjičke po naši lepi Sloveniji in po drugod. Ker pa smo zdaj v najboljših letih, se prav tako kot večina najinih prijateljev, tudi midva počasi pripravljava na prihod novega družinskega člana. Štorklja je zaenkrat še vsak mesec zgešila najino stanovanje, a saj bo tudi k nama nekoč prinesla štručko🙂 – “ko bo, pa bo”.

Torej, gremo veselo naprej, novim dogodivščinam naproti.

Get your motor running…

Published in: on december 26, 2007 at 12:39 popoldan  Comments (9)  

The URI to TrackBack this entry is: https://easyriderka.wordpress.com/2007/12/26/mojih-26-let/trackback/

RSS feed for comments on this post.

9 KomentarjevKomentiraj

  1. z velikim veseljem sva si ogledala tvoj zivljenski film.
    Upava, da se bo tako pestro nadaljeval! easy baby!

  2. Vse najboljše in na še bolj pestro nadaljevanje zgodbe.

  3. hehehe, zadnja slika je legendarna. Voščilo bo pa sledilo v živo.
    😉

  4. @tasteoftravel: ja, sej ni panike. Sej se uradno ni minilo 26 let, tako da…🙂

  5. Hoj, kako zanimiva objava!😀 In pa Vse najboljše za prihajajoči rojstni dan! Je pa res, da vsako desetletje hitreje mineva, meni se zdi, da sem komaj praznovala 25. rojstni dan, pa se bom počasi mogla začet poslavljati od dvojke😦 Zatorej je treba uživat vsak dan, vsako uro in vsako minuto.😀😀
    Lp, T.

  6. @Tanja: hvala za pohvale🙂 Ja res je, živimo za danes, zdaj,… ta trenutek.

  7. […] že itak mi spomin na DURS Celje dvigne želodčno vsebino do […]

  8. […] Pa se mi zdi da sem ravnokar pisala tole objavo, ko sem se čudila kako se lahko že 5ka spreminja v 6ko, zdaj pa že pišem o moji 7ki in […]

  9. […] zakonu in (po domač povedan) po reglcih izračunan, ampak dve stvari pa me pri tem mojem preljubem DURSu, še vedno […]


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: