DanD – Ljubljana

Kljub ubijajočem mrazu smo se odpeljali proti Ljubljani, da jo vidimo v polni, svetlikajoči se, praznični preobleki, hkrati pa da po dolgem času spet malo zažuramo ob rockovskih zvokih ene (naj)bolj uspešnih glasbenih slovenskih skupin – DanD.

 In res je! Lepa je, morm priznat. Sicer pa sej kako ne bi bila, če pa gre vedno ves denar, slava in ponos v tto Ljubljano. Ampak dobr, kaj čmo. Tak je. Žalostn je blo edin to, da takoj ko smo prišli čez Trojane ni bilo ne duha ne sluha več o snegu, tak da je tist pristni občutek zime in praznikov hitro usahnil.

Največja pohvala pa gre definitivno organizatorjem dogodka, saj se je koncert resnično začel točno ob uri, ki je bila napisana na programu. Pač, po vseh dožitevih koncertih se človek nekako sprijazni da se vedno (ampak res vedno) na vsak koncert noro dolgo čaka (oz. posluša predskupine) minimalno 1 – 2 uri. Tu pa je bilo idealno, saj smo samo parkirali, sprehodili gor dol ob Ljubljanici, med štantni kjer se je vil omamni vonj medice in kuhanega vina, nato pa so že začeli ogrevati množico naši DanDjevci.

Kljub res noremu mrazu so zažigali vse do 21:30 in nas popeljali med njihove hite: Plešeš, Oprostite ne razumem, Čas, Katere barve je tvoj dan, Otroci sonca, Roke, Počasi,… za konec pa so nam postregli s posladkom (vsaj za moja ušesa) – s komadom Voda. Seveda pa tudi tu ni šlo brez g. Jankoviča, ki je “prešerno” (kot se za Prešernov trg spodobi 🙂 ) nasmejan nagovoril množico.

Sprašujem pa se ali sem res že tulk stara, ali pa nikoli nisem bila tulk nora, ker ko je bilo koncerta konec so se punce usule za skupino in se drle za njimi: ” Sam enga lupčka,… joj zakon ste, z vsem spoštovanjem smo vas poslušale, jooooj sam enga lupčka šeeee….” – KATASTROFA

 

… in hitro smo odpujsali domov 🙂

Ja, ker je bilo premrzlo smo hitro zbežali v avto in proti domu. Na avtocesti pa nas je pokonci vrgel velik belgijski ovčar, ki je bezlal sredi avtoceste gor in dol. Upam da se je zanj uspešno končalo.

Lahko noč.

Pa sva (na)drsala :)

Ponavadi že dva meseca prej vem kaj bi kupila Gregu ža božič. Letos pa sem bila popolnoma brez idej, pa še rojstni dan ima mesec prej, tako da mi je zmanjkalo idej. Pa sem se odločla za malo drugačno darilo. Najprej sma šla na obisk k njegovi sestri, ki se je pred tednom dni preselila. (no, to ni bil del mojega božičnega darila).

Po obisku sva se po dolgem času šla sprehodit skozi center Celja.

Začela in pogrela sva se na kebab štantu 🙂 nadaljevala skozi glavne ulice Celja, ki moram reči da je kar lepo okrašeno, no. Glede na to, da vedno prikazujejo in hvalijo samo Ljubljano, moram pohvalit da tudi naše Celje ni tak švoh. Mogoč naju je mal zmotl le to, da je ob 19h že skoraj vse dol zaprto, razen štanta s kuhanim vinom. Pravljična dežela z otročki na čelu, je še “bedela”, poseben čar pa sta ustvarili dve kočiji z božičkom in konjički.

Ko naju je dovolj nazeblo in ko sva se nagledala vseh lučk in bučk, sva zimski sprehod zaključila v gostilni Sabroso, za katero sva se odločila, saj je ves obdan s steklom, tako da lahko iz toplega naslonjača mirno opazuješ dogajanje zunaj. Po topli kavi in čaju, ki sta naju dobro pogrela, pa sva se odpeljala na mestno drsališče, kjer se ob petkih od 20h do 22h odvija disco na drsalkah.

Kot otroci smo veliko predrsali, potem pa je prišlo obdobje rolerjev in vse do včeraj nisem nikoli več stala na drsalkah. Meni je bilo všeč, predvsem zaradi spominov na otroštvo in to, da sem še vedno znala drsati tako kot se reče. Ko sem že mislila da bom to prijetno ledeno izkušnjo preživela brez pristanka na “riti” je malega divjaka za menoj zaplužilo direkt v mene in štrbunk se je zgodil. Ampak, saj nisem padla zaradi neznanja, tako da se ni za sekirat 🙂

Ko se je ura bližala koncu sva se spreobula, vrnila drsalke in se v drsališkem bifeju v družbi sodelavke Goge in njenega moža Mirana pogrela s kuhanim vinom.

Bil je prijetno preživet večer, ki ga bo potrebno definitivno še kdaj ponoviti.