Metallica – Prague, 03.06.2008 – 2. del

Priznam! Vsakič znova,… po doživetem koncertu – pa nej bo to na stadionu, hali… SEM ZASVOJENA s koncerti = doživetjem taprave muzke v živo. Tudi na Metallici sem čist not padla… ko se zliješ v en glas z vsemi ostalimi, ko poznaš večino komadov, ko ti grejo mravljinci po telesu ko zaslišiš prve takte posameznega komada. To je to. To je tisto tapravo.

Najbolj pa se sama sebi nasmejim, ko se spomnim moje izjave izpred 10 let: ” jo, sam Metallice pa ne bi mogla nikol poslušat…”. In evo – zarečenga kruha se največ poje, ja. V bistvu me je Metallica prepričala oz. sem ji dala možnost –> zaradi albuma, ki so ga posneli s simfoničnim orkestrom – ker smo ga v študijskih letih vsako nedeljo, ko se je Grega vozil v Mb poslušali v avtu in me nekako spominja na to obdobje, ko me je v Celju odložil in šel naprej v Mb.😦

__________________________________

Metallica je ameriška thrash metal skupina iz San Francisca, ustanovljena oktobra 1981. Mnogi Metallico smatrajo za eno najuspešnejših in najkvalitetnejših glasbenih skupin do sedaj. So začetniki thrash metala in zgled večini rock skupin, ki so nastale kasneje. Po svetu so prodali okoli 250 mio izvodov albumov, na koncertih imajo tudi po več kot 100 tisoč gledalcev, osvojili pa so tudi že praktično vse nagrade, ki v svetu glasbe kaj pomenijo, in imeli skupne koncertne turneje s skoraj vsemi ostalimi velikimi legendami rock glasbe (Van Halen, Guns’n’Roses, Black Sabbath, Iron Maiden, AC/DC, Slipknot, Linkin Park…).

Od albumov so zelo cenjeni Master of Puppets iz leta 1986, … and Justice for All iz leta 1988, Ride the Lightning in album Metallica (The Black Album), na katerem se nahaja verjetno največja uspešnica Metallice – Nothing Else Matters. Med njihove najbolj znane pesmi spadajo še Seek and Destroy, One, Enter Sandman, Battery, Master of Puppets, The Unforgiven, For Whom the Bell Tolls, Fade to Black in veliko ostalih.

__________________________________

Sliši pa se takole:

No, zdaj ko sem vam na hitro predstavila moje prvo srečanje z Metallico pa pejmo raj v Prago. Obvezna fotka ob prihodu na cilj, ob na novo zgrajenem stadionu Slavia, ki je ta večer sprejel 30.000 ljudi zaradi razprodanega koncerta.

Najbolj zagreti fani so že ob 11h sedeli na vhodu in čakali, da se zaženejo v prve vrste tik pod odrom, kjer se čakanje nadaljuje do večera. Ko sva pri mimoidočih brala napis “Kupim listek” sva bila prepričana da kupujejo karte in sva se hecala koliko bi nama kej dali za karte,… a kmalu nama je bilo jasno, da KUPI pomeni PRODAM😉 Presenečena sem bila, da celo mladi ne znajo prav nič dobro oz. popolnoma nič angleško in smo se sporazumevali kar s slovensko češčino😉 Ko bi nas vi slišali😀

Prva runda nabolj vztrajnih je mimo, posledice izločenih predmetov pa vidne vsepovsod po tleh.

Pa smo notri. Počasi smo se kot mravljice zbrali in nestrpno pričakovali dve uri užitka.

Da ne dehidriramo je potrebno primerno poskrbeti. Hrana in pijača po zmernih – naših cenah. Všeč mi je ker se zadnje čase prav vsi koncerti pričnejo ob točno določeni uri, oz. ok morda največ 30 minut zamude, tako da je vse prav čas tudi zaključeno.

Predskupina MachineHead je hitro podžgala najbolj zagrete, v meni pa vzbujala dvome o koncertu, saj je bilo ozvočenje podn od podna. Vse je hreščalo, basi so pljuča ven trgali… a vse se je do prihoda Metallice porihtalo tako kot je treba. MachineHead pa me definitivno niso prepričali, ker kako eno obupno dretje in hreščanje v mikrofon je pa to blo. Tu mač.

Še slikca pred velikim finalom.

In 3, 2, 1 greeeeemo. Nekaj časa sva vztrajala spodaj – parter, a ker če nisi čisto spredaj oz. če nimaš več kot 2m, je bolje da se prestaviš višje kar sva tudi sama storila in v koncertu uživala nekaj metrov višje. Vokalist James Alan Hetfield je kljub svojim 45 letom odpel tak kot se reče, še bolj pa me je s svojo železno kondicijo prepričal bobnar Lars Ulrich, ki je dal res vse od sede. Mojstri so ni kej. 100 proti 1 v primerjavi z MachineHeadi. Super priročn pa je bil tudi ogromen big screen. Koncert so popestrili z močnimi pirotehničnimi efekti, ognjem, ognjemetom. Res odličen dogodek, ki bo kot vsak posamezen koncert ostal nepozaben. Bogi tisti, ki so koma pjani takoj po prvih komadih obležali na tleh in še za sebe niso vedeli, kaj šele za koncert. Škoda! So veliko zamudili!

Več slik si lahko pogledate tukaj.

Pa še 3 najini posnetki, priporočam izklop glasu, ker tu ni namen zvokovni prikaz ampak video, pa še tamali Canon je bil tu v akciji.

Tu pa le zvok vklopte:

Igrali so točno dve uri, odpilali svoje največje hite,

Po koncu sva porabila še zadnje češke krone in kupila kar na slepo, saj nisva vedela kaj pomeni BAMBORAK, videt se ga pa tudi ni dalo. In ko sva ga dobila je bil še kar okusen… to je v bistvu neka palačinkasta, slana omleta. Kot da bi spekel jajce, moko, drobtine, vegeto in s česnom premazal.

——————————

No, zdaj pa si naj olajšam še dušo in se razpišem o temi, o kateri že dva dni teče vroča debata med komentarji v prejšnjem zapisu. V upanju, da bo pot nazaj minila bolj mirno, predvsem pa z manj postanki za “vece, vece, vece” sva se odpravila proti avtobusu. A ob pogledu na našo “mlado razigrano” druščino že omenjenih posameznikov, nama je bilo jasno da lahko nehava sanjarit. Vsak je imel v roki že po 3 pire… s katerimi je šel na bus. Iz zadnjih sedežev je v potokih po tleh tekel pir in se ravno pod najinimi stoli ustavil. Bljak. No in evo,… ni minilo 20 km, ko smo spet poslušali dretje od zadaj:” vece, vece, vece”… ja pa piz….. plenice si kupte, al pa nehite pit. Naš vodič jim je super svetoval (že rahlo besen), da jim priporoča še kak pir za povrh, da bodo lažje zdržali do veceja. Dobr nasvet, ni kej. No in ko smo se jih le usmilili jim je bilo jasno in glasno povedano, da imajo 5 minut časa – in to strogo samo za vece in nazaj gor. Nič trave za taprvim grmom… Že to da so popolnoma vsi na busu ostali gor pove vse: da sploh ni bila nuja po vcju, ampak le problem manjšine. No, ok. Smo se pač ustavili, jih spustili ven olajšati se,… ampak kaj ko je tu spet glavno vlogo odigral že omenjeni frajer, ker se je odločil pa bo še v MCdonalds zavil in nabavil burgerje za svoje kompanjone, tistih 50 budal ga bo pa že počakal na busu, ne? Ja seveda. Na busu pa ja med tem film poknu vodiču in še enmu izmed udeležencev in sta šla za njim, ga skor prnesla na bus in ga napizdila kot se spodobi,… in od tistega momenta naprej ni nihče od njih do Celja muksnil o kakem vcju,… pa sej fantek se je skoraj zjokal no! Še dobro da je bil ravnokar na vc, ker če ne bi se kr na busu v hlače… Pa se je revež ubogi skušal zgovorit, da hrana tak ni za njega, ampak za njegove kamerade, ki niso cel dan nič jedli, reveži. Ja seveda! Tudi ta bedn izgovor je naletel na gluha ušesa, ker mu je lepo nazaj povedal da je bilo hrane okol celga štadiona na pretek in če si jo niso kupili so si pa čist sami krivi. Sam da za travo majo, ne. Da so si jo zvijal kr na busu in pol ostanke kr po tleh pihal in frkal sploh ne bom na široko razlagala. No, zaključek mi je bil zelo všeč, še bolj pa mirna in brez odvečnih postankov prijetna pot domov.

Rock on!

Published in: on junij 6, 2008 at 5:31 am  Comments Off on Metallica – Prague, 03.06.2008 – 2. del  
%d bloggers like this: