C E L J E

Poln kufer imam j…….. v glavo s tem Celjem, Celjanka, J`le, Celje, Celjski, mestna, mesto.

(pa tudi če je sam hec – ker v vsakem hecu je nekaj resnice)

JA!

Jst sem C E L J A N K A ! ! !

_______________________________

Spočeta v Celju,

Rojena v Celju,

Vrtec v Celju,

Mala šola v Celju,

Prva ljubezen v Celju,

Prijatelji v Celju,

O.š. v Celju,

Srednja šola v Celju,

Prvi zaslužek v Celju,

Pripravništvo v Celju,

Prva služba v Celju,

Starši v Celju,

Cela družina v Celju,

Pes v Celju,

Stari starši v Celju

TOREJ MOJE CELO ŽIVLJENJE (do zdej) – MLADOST v Celju.

25 LET CELJA … in zdej ko sem dobro leto v Šempetru se nej imam kr (skoraj) čez noč za Šempetranko ? ? ? DDDDDdddddd, NEeeeeeee ! Že sama avtomatika – rutinska logika odgovora – kot iz topa na vprašanje od kod sem – iz mojih ust izstreli odgovor: iz Celja, jaz sem Celjanka.

—————————–

Da me ne bo zdej kdo slučajno narobe razumel – nimam popolnoma nič proti Šempetru. Tukaj so super ljudje, super narava, super okolica, super tašča, super tast, super stanovanje, super fant, torej super pogoji za nadaljevanje moje življenske zgodbe, sam ne postaneš neki kr čez noč, no.

Smo si zdej na jasnem ? ? ?  Za vse je potreben določen čas, obdobje!

Me zanima le kako bi bilo, če bi zamenjala vloge ?

Published in: on 6 avgusta, 2008 at 6:34 popoldan  24 komentarjev  
Tags:

Robanov kot –

– kjer tudi pujseki niso več to kar so (naj bi) bili. 🙂

Pred davnimi davnimi cca. 20 leti smo bili s prijatelji v Robanovem kotu, kjer smo tudi prespali in (nam) otrokom so se seveda najbolj vtisnile v spomin kravice, prašički in njim podobne domače živali, ki so se prosto gibale okoli koče. Čeprav je minilo že mnogo let, se še prav dobro spomnim kako so nas zjutraj prebudili molzni stroji, pa kako se je Uroš trudil pomolsti kravico v hlevu (to je bil smeh – še danes se smejim ko si kdaj pogledamo posnetke – ja še na klasični videokaseti so), in kako je Aleš veselo tekal za malimi pujseki. Pravi mali raj za otroke. Kasneje smo bili v Robanovem kotu še parkrat na enodnevnem prijetnem sprehodu, včeraj pa smo ga spet obiskali kot zaključek najinega podaljšanega prostega vikenda.

—————————————-

Robanov kot, ena od treh znamenitih alpskih ledeniških dolin v Savinjskih Alpah, je ime dobil po Robanovi kmetiji. Robanov rod že dolga stoletja zaznamuje dolino in ji daje svojevrstno podobo. Tu si kmečki človek in narava še vedno prijazno podajata roke. Že od leta 1950 je dolina zavarovana kot naravna znamenitost, od leta 1987 pa ima tudi status krajinskega parka (obseg 1447 ha). In po njej se lahko odpravimo le peš, kar je edino prav. Biser med slovenskimi alpskimi dolinami, Robanov kot, je precej manj obljuden kot sosednja Logarska dolina. Zaradi naravnih lepot, miru in odmaknjenosti od cest je prava oaza sredi gora, zato se je tu dediščina gorskih samotnih kmetij ohranila vse do danes.

—————————————-

Pravi raj in oaza za spočiti možgane in napolniti pljuča s čistim kisikom. Pa še turistov ni bilo pretirano veliko, to pa je prednost odpraviti se na pohod sredi tedna. Bilo je presenetljivo veliko Italjanov, pa tudi na angleže smo naleteli. Ob 8h smo se odpeljali iz Šempetra, ko sta mojadva in pa Šark prišli po naju iz Celja. Ustavili smo se še na obvezni jutranji kavici kar v Mozirju in kupili še nekaj za odžejat in prigriznat za na pot. Ko smo parkirali smo se dogovorili še za kosila ob 13h in naš pohod se je lahko začel. Ob prijetni družbi staršev, mojega preljubega kosmatinca, mojega dragega in fotoaparata smo prijetno utrujeni kmalu prispeli do koče. Obvezno smo morali poskusiti če je njihovo domače kislo mleko še vedno tako dobro kot pred leti. In ja, je! Zmazali smo ga do konca, še Šark je pomagal, a ker nas je v dolini čakalo kosilo smo se odločili kar za “2 krožnika 4 žlice” varianto. Vsa zaskrbljena sem s pogledi zaman iskala kravice, pujske,… od nikoder jih ni bilo. Potem pa so le pripujsali trije mali-veliki pujsi.

Brez vode tudi tukaj ni šlo. 🙂

Malo afnanja ne škodi 🙂

Med potjo so nas sredi gozda presenetili čudoviti konji, ki smo jih mirno pustili mimo, da so nadaljevali svojo pot. Navajeni ljudi se niso pustili motiti…

in odmaširali so naprej svojo pot…

mi pa svojo pot

pod budnim očesom našega vodje 🙂

Čas za poziranje.

Voda – here we go again.

BEFORE:

AFTER:

Dokaz da smo bili tam 😀

Evo jih moje gujdeke:

Zelo radovedne gujdeke:

Mislim da tale naša svinjska lepotica potrebuje en konkreten tečaj ličenja, ker maskara je za trepalnice, kajneda?

Sam da ima fensi-šmensi škornje gor 😉

Kako že gre tista: “U kaka ritka”…

Šark: ” WTF ?  Kaaaa je to ?   Maaaamiiiiiiii… “

“bom jst tole raj od daleč z varnostno razdaljo opazval”

Tukaj živali res živijo kraljevsko življenje.

Ne me tu pustit.

Čebeliceee?

Odlično domače kosilo.

In gremo prijetno utrujeni domov.

Definitivno se še vrnem!

Slovenija je lepa dežela.

Published in: on 6 avgusta, 2008 at 5:00 dop  8 komentarjev