Kam pa pridemo brez domišlije

Bil je že mrak a moja trma je vseeno dvignila mojo rit pokonci in sama se spravila tik pred nočjo še odtečt moj krog za Savinjo. Ampak ko človek sam v večerni tišini ob prebujanju zvezd in lune sliši še kakšen dodaten pok ali dva v bližnjem gozdičku se prebudi domišljija in na plan pričenjo kapljati najbolj divje ideje. Tako sem med tekom fantazirala, da kako srečni smo lahko da živimo v “nevtralnem” okolju, kjer ni možnosti da bi iz temnega gostega gozda skočila podivjana zver, morda dinozaver?

In ko se približam Savinji si naprej predstavljam da kakšne zverine bi lahko bile v njej, če bi živeli par tisoč let pred našim štetjem. Divji krokodili,

morski psi, ki jim hoja in ubijanje tudi po suhem ni tuja, ali pa krvoločne zveri, ki so jim všeč osamljene rekreativke 🙂 .

No in ko misli odtavajo daleč stran v preteklost, me zmoti prelet helikopterja in že pomislim na možnost živalskih napadov od zgoraj. Kakšni divji ptiči bi lahko prileteli mimo,

ali pa bi se v visoki gosti koruzi skrival sabljasti tiger, ki ni jedel že par dni ali bi mi morda narava raje postregla z nepremagljivo več metrov dolgo anakondo?

Ko pa še nekaj čudno zažvižga v grmovju pa je mera polna in čas je da pospešim tempo in varno pritečem nazaj domov. Mmmm, to pa je bil tempo kot ga še ni bilo si vsa prepotena in prijetno utrujena rečem, ko ležim doma v varnem zavetju 4 sten :). Če bi večkrat tekla v mraku bi bil efekt rekreacije definitivno večji 😆

Zanimivo pa je, da se spomnim ne vse pra pra pra stare živali,… realno možne psihopate, morilce, narkomane, roparje pa moja domišljija nikoli ne prikliče v moje misli.