I.C.E. v Localu

Glede na dokaj pestro nočno družabno žurersko življenje iz preteklih let, sta se zakonca Cotič po dolgem času odločila da gresta spet na en dobr rock koncert, povrhu tega pa je prijala informacija da – VSTOPNINE NI, tako da 3x hura za Local in I.C.E.

img_1930

Da še nekje sredi te naše preljube recesije obstaja navadnemu smrtniku prijazen kotiček, kjer pustijo tvojo denarnico na miru je vsekakor dobrodošla informacija, kajneda? 😀 Prišla sva sicer hudo prezgodaj (ob 21h), a kaj ko je v teh umirjenih letih tako težko biti dolgo pokonci. Se vidi da je rosna divja žurerska mladost že za nami in da je najljubše biti do 23h že v postelji 😀 Mogoče je moja nosečnost vse to še samo podvojila 😉 Zato pa pravim da je pravilno da se človek v divjem obdobju zdivja, nažura, napleše in potem mirno prestopi v nov življenjski “tempo”. Jaz sem definitivno dala skozi svojo žurersko obdobje in ni mi žal. Verjamem pa, da tisti ki se v mladosti ni dovolj “znorel” mu lahko zašpila na “stara” leta 😀 No, pa pustimo to. Ob 23h so stopili na oder v proti pričakovanju bolj praznem Localu, kar pa je vsem navzočim seveda še kako prijalo, da ni bilo slabega zraka in prerivanja. Da o nič zakajenem zraku sploh ne pišem. Super res! Sicer poznam od njih le 4 komade, a so svoj divji repertuar še bolj popestrili s še bolj divjimi priredbami Pink (So what,…) Michaela Jacksona (Beat it), I love Rock n Roll, Should I stay or should I go, We will rock you in celo od Metallice – Enter sandman.

img_1844

Vokalistka Renata je pravi mali strupek na odru. Drobna, suhcena – v njej pa divje hripajoč močan glas, toliko energije da bi lahko eksplodirala, dobra volja vre iz nje in toliko pozitivnega naboja premore le malokatera pevka na naši glasbeni sceni. Res je dobra! Ženske njenega (Nina Vodopivec, P!nk, Tina Turner, …) kova so definitivno moj zlati vir za črpanje dobre volje. Napališ zvočnike do konca in že ni več nobene sledi o utrujenosti in slabi volji – si “pozdravljen” v trenutku. Jenči je veselo poplesaval skozi vse njihove komade 😀 I.C.E. vas definitivno ne bo pustil ledene 😀 Zaspala ob 2h, danes pa ponovno v lajf – srečanje celjskih blogerjev v Braniborju. Spet bo veselo 😀

No, pa še malo za znoret. Njihov prvi in naj hit Na liniji:

Živim brez navodil:

Grega se je po dolgem času spet malo sprehodil tik pred odrom in veselo pritiskal na svojega Canona. Več slik sledi TUKAJ – KLIK.

Published in: on 31 januarja, 2009 at 12:31 popoldan  4 komentarji  

Marley & Me

Kot največja obsedenka s štirinožnimi – repom mahajočimi – lajajočimi prijatelji sem seveda obvezno morala prebrati knjigo Marley&me, potem pa je sledil še obvezen ogled istoimenskega filma. Ker pa sem bila v času branja knjige daleč daleč stran od mojga pasjega lupčka (Tenerifi), mi je knjiga toliko bolj segla v srce 😦 (in res je kot pravijo, da so knjige pogosto veliko boljše od filmov posnetih po knjigi).

KNJIGA

marley

Živeti z nemogočim psom … in ga imeti rad. Prvovrstno branje za ljubitelje psov in vseh, ki to še niso.

Kdo je bil pes Marley?

“Bil je vihrav in živahen pes, vedno pripravljen ušpičiti kaj zelo nepričakovanega. Bil pa je tudi en najbolj zvestih in najprijaznejših psov, kar jih je kdaj živelo. Ime smo mu dali po pevcu regija, Bobu Marleyju. Ker sem Boba imel zelo rad. A nikoli tako zelo kot mojega psa Marleyja!”

Tako je pisatelj in novinar, John Grogan, opisal svojega pasjega prijatelja – labradorca, z repom podobnim vidrinemu, s katerim je preživel več kot 13 let.

Najbrž veste – za labradorce velja, da so zelo vodljivi psi in odlični reševalci; no, Marley je bil malce drugačen. In zelo zabaven! Bil je velik in močan pes, rjavih oči, močnih čeljusti , z repom, ki se proti koncu oži. In z neverjetno domišljijo, kaj vse lahko ušpiči, ko je sam doma. A tega ni nikoli počel iz zlobe. Bil je poseben pes, s posebnim načinom doživljanja tega sveta. Oboževal je otroke in odrasle, na smrt pa se je bal neviht in grmenja!

Prav iz tega je nastala resnična in pretresljiva zgodba o prijateljstvu, zvestobi, izjemni ljubezni med človekom in psom … ter njenem vplivu na medosebne odnose v družini, ki so se ji nazadnje rodili kar trije otroci.

Spoznajte labradorca Marleya in izjemno zgodbo o prijateljstvu!

—————————————————————————

FILM

Verjetno bi me film bolj prepričal, če prej ne bi prebrala knjige, ki veliko bolj prepričljivo in čustveno opiše ljubezen in zvestobo psa in ja na koncu so bile tudi solze, ker si niti v najhujših sanjah ne morem predstavljati tistega dneva, ko bo nekoč prišel njegov čas – ko mi bo usoda vzela mojega najdražjega življenjskega pasjega prijatelja daleč stran od mene za vedno 😦  (vem da se je brezveze s tem zdaj ubadati in moriti (saj naju čaka še veliko skupnih let), a Šark je res moj največji cukr in z vsakim stiskom, ko ga z vso močjo objamem in se zarijem v njegov mehek vrat  je nekje daleč v podzavesti strah izgube 😦 )

Zakaj psi živijo tako hitro življenje? 😦

Sharky&Me

img_6683

Published in: on 28 januarja, 2009 at 9:07 popoldan  8 komentarjev  

Shoping shoping in Graz…

Ker se je na seznamu KUPI (nakup opreme za dojenčka) nabralo kar precej stvari, sva se z Gregom odločila da pogledava kako se še kaj splača zapravljanje v Avstriji, kamor smo v starih časih (pred več kot 15 leti) redno hodili nakupovati. Predvsem Metro je bil takrat zelo IN. Vse veliko ceneje in toliko več na policah – je bilo tam včasih. A kar se Metroja tiče s tem daleč ni več tako. Cene so že čisto “naše” oz. še dražje. Ena izmed primerjav npr. pasja hrana – ko sem šla ravno mimo police z briketi. Dražje! Sicer je bil glavni namen v Metroju najti otroške vozičke, ki pa jih zgleda v Metroju sploh nimajo (več)  😦  No, z Metrojem sva hitro opravila in nadaljevala v Kiki, kjer sva se odločila da se (če drugje ne najdeva nič drugega) vrneva po otroško sobo (previjalna + posteljica + omara za 250 EUR). Za primerjavo – pri nas so spodobne previjalne in posteljice (posamezno za komad) od 150 EUR naprej. Nato sva prišla v pravi raj za otroke – Toys”R”Us. Pravi otroški raj. Sva še midva čist noter padla 😀 No, vozičkov je sicer bilo nekaj, a cene približno enake našim, tako da sva se odločila da nadaljujeva v Ikei, voziček pa raje kupiva v Sloveniji. Ampak nisva šla ven čisto praznih rok. Šla sva mimo (nama zelo ljube) police BonJovi – RockStarBaby,… in ni šlo ne da bi nekaj kupila. To je nama pač všeč – zgražanje ostalih pa gor al dol. Jenči je najin in samo to je važno. Body Siddharte in tile pripomočki bodo noro dobr pasali skupaj. Cart (na zelo poseben način), ni kej! No, zgleda nekako takole,… nižje spodaj pa še slikice kako to zgleda v praksi 🙂 (dokler ne poslikava najinega WannaBeRockerja :p)

Duda 2x, flaša in trak za pripet dudo 😀

img_1773

img_1776

img_1782

Mali roker

kids_furniture_n_textiles_main

Tico Torres v akciji 🙂

clothing_pic_03_big

A ni frajer? Cart!

baby_bottles_pic_02_big

Ijjeeeej!

baby_bottles_pic_04_big

Ko smo že v Avstriji nam je treba seveda obiskati tudi našega dobrega starega Louis-a (vse za motorje in motoriste), ki je od zadnjega obiska dobil novo podobo, saj je veliko večji.

Nadaljevala sva v Ikei, kjer vedno najdeva kar iščeva 😀 Kupila sva kar celo otroško sobo, kar sicer ni bil prvotni namen, saj bi dejansko lahko uporabila vse stare omare. A kaj ko opremljaš je tako fino če je vse lepo in novo in v kompletu. Tako da glede na ceno omar in lep izgled sva kupila (vse v belem) omarico za kopalnico, pa dve veliki garderobni omari in eno veliko ozko s policami in eno nizko široko s policami in previjalno (ki mi je všeč predvsem zaradi zgornjih polic, ki jih klasične previjalne nimajo, tako da samo odstraniva podaljšek ki služi previjanju in ostane cela omara v uporabi za kasneje) in pa posteljico za beri in piši vse skupaj 500 EUR! Resnično dober nakup. V Ikeo se še definitivno vrneva! Na hitro še skok v giga, mega, hiper, tu mač prevelik Seiersberg, ki je resnično prenaporen če si že utrujen od celodnevnega nakupovanja. Tu sva se odločila samo za MediaMarkt (raj za moške), H&M in pa Douglas. S polno naloženim avtom (se sreča da imava Mazdo!) sva se zadovoljna odpeljala domov. Tako, samo voziček še manjka. O tem pa pišem kmalu. (je že nagledan)

Published in: on 26 januarja, 2009 at 5:00 dop  11 komentarjev  

Povzetek poročnega potovanja


Tenerifi so definitivno otok bujnega zelenja, udobnih temperatur skozi vse leto, dobrih – odličnih cest, barvnih živih fasad, prijaznih domačinov, čudovitih cvetočih rož, velikanskih – raznolikih kaktusov, hitrega – prijetnega dežja, toplega sonca, visokega hribovja, lepih rajskih plaž, nešteto krožnega prometa, strmih ulic v hrib in spet navzdol, zelo ozkih enosmernih ulic, zastonj parkirišč, banan. Otok vsega. Na tako mali površini pa toliko različnih “pokrajin”, scen, vremenskih razlik, razgledov, … Iz prijetno tople – skoraj že poletno vroče rajske plaže se pripelješ v gost gozd iglavcev (ki močno spominja na Slovenijo), nato te preseneti pravi Mars-ovski razgled pod vulkanom, ko se približuješ najvišjemu vrhu Španije, kjer se lahko celo kepaš. Ni da ni. Za vsakega se nekaj najde 😀

Seveda se moram zahvaliti tudi mojemu Gregu – hvala za čudovit teden, potrpežljivo vožnjo po (takrat še) neosvojenem terenu (ki sva ga uspešno osvojila 🙂 ). Je priden, me ful pazi zdej! 🙂

To je to. Polno pripravljena se na še dober mesec službenih obveznostih, nato zadnje predpriprave na novega družinskega člana, potem pa korak v novo življenjsko obdobje v troje, ki se ga z vsako brco najinega jenčija vedno bolj veselim. O zabavi v družbi mojega (turbo rastočega) trebuha pa si lahko preberete TUKAJ.

—————————————————————

Seveda se poleg vseh ostalih drobnih pozornosti nisva mogla upreti tudi nakupu spominka za najinega jenčija. Plišasta igračka – opica iz LoroParque-a in pa kratki rokavi za spomin na čudovite Tenerife.

img_1749-1

Za naju pa sva kupila zanimivo “drevo”, ki je celo oblito v vosek, ki ga na spodnjem delu zluščiš dol, postaviš za 30 dni v vodo in zelenje naj bi začelo rasti. Potem ti ostane drevešček za spomin.

img_1751-1

Published in: on 25 januarja, 2009 at 4:49 popoldan  6 komentarjev  

Tenerife – 8. dan (petek)

Ja, počutim se črno/belo. Le zakaj?

img_1727-1

Ker gremo domov 😦

Ampak ok, me pa doma s turbo mahajočim repom čaka moj moj – Šarki in se zato veselim povratka – videt spet vse moje. Torej zadnji zajtrk na Tenerifih, nato hitro pakiranje, ker gre itak vse v pranje in ni panike da mora biti lepo zloženo. Nato pa na internet vse do ure odhoda. Pa naju je šofer avtobusa presenetil, ko je prišel v hotel in zaklical po recepciji “Alltours”,… saj je prišel celih 15 minut prej, odpeljal kovček v avtobus in naju (beri: samo naju) pripeljal do letališča. Torej samo zaradi naju je cel skoraj nov lep avtobus moral priti do hotela, se matrati z obračanjem v strmem hribu in 80 km do letališča. Enostavno bi lahko to storil taxi ali pa avto. Ampak ok, sva se počutila kot zvezdi 😀

Letališče je bilo presenetljivo veliko z zelo gostim prometom letal.

img_1736-1

Ok, vse štima. Zaenkrat ni zamud – in naj tako tudi ostane.

img_1739-1

Pravi nakupovalni center imajo tam. Kljub temu da ni bilo interneta je čas hitro minil, saj je veliko trgovin in imaš kaj za počet 😀 img_1731-1

No pa gremo. Tokrat je bila pot rahlo drugačna.

Na Tenerife smo leteli bolj čez celo Španijo, zdaj pa smo si “ogledali” košček Afrike 😀

fotografija0122-1

Zanimiva tapeta ob prihodu v prostore Graškega letališča, kjer smo čakali na potovalke.

img_1742-1

Sicer je bil v planu hostel in sobotni šoping baby opreme po Avstriji, a ker je Grega zbolel zadnji dan in je kasneje v Sloveniji dobil antibiotike je bila vrnitev domov še isti dan pravilna odločitev.

Published in: on 22 januarja, 2009 at 8:07 popoldan  5 komentarjev