Prihod najinega Anžeta

23.4.2009, ob 7h zjutraj nastavljena budilka, saj je bil še cel teden pred rokom in sem imela ob 10:15h naročen pregled pri ginekologu. Pa tudi pravi mini photoshooting trebuha smo imeli splaniran za ta dan. Še en dan prej sma se hecala, ko mi je Grega povedal, da imajo zdaj za 1. majske praznike kolektivni dopust cel teden, da bi bilo zdej idealno da rodim v četrtek, saj bi bili potem skupaj cele tri tedne. Torej teden kolektivnega dopusta in pa potem dva tedna očetovskega dopusta. Super si rečeva in padeva v smeh, da se to itak ne bo zgodilo in da bo Anže prišel sigurno šele meseca maja.

No, pa me v četrtek malo pred bujenjem alarma nekaj čudno v križu “poboža” pa sem šla na wc, saj je bil tak občutek da moram samo na wc. A voda ki je pritekla v kopalnici je bila veliko presenečenje. Ker pa je ni bilo veliko sem šla še za deset minut nazaj v posteljo in Gregu namignila, da se je pa mogoče vse skupaj res začelo. In potem se je zgodilo. Kot da bi nekdo odprl vodovodno pipo na polno. Ulilo se je kot si nisem nikoli predstavljala da se naj bi. Najprej padem v smeh, Grega prileti z brisačami,… in potem počasi v kopalnico. Vedno sem govorila, da ko se bo začelo bom še lep čas čakala doma, ker nočem predolgo biti v porodnišnici pred porodom, a če ti odteče voda naj ne bi čakal predolgo in da je bolje takoj v porodnišnico. In sva šla. Dokler ni nič bolelo sploh ne dojameš da se pa zdaj zares dogaja in da je najina vožnja zadnja v dvoje 😀 Nazaj pridemo trije. Grega je v avto popokal še Šarka, saj je bil cel mesec pri nama na počitnicah, ker bo zdaj po porodu malo doma v Celju. Da se mi navadimo eden na drugega in da bo potem bolj veselo, ko se bomo skupaj lahko potepali naokoli. Vožnja Šempeter – Celje se mi ni zdela nikoli tako dolga kot ta četrtek zjutraj. Vpis v ambulanti porodnišnice, nato pa CTG in pregled. Popadki so počasi postajali “občutni” in ležanje na CTGju na miru ni bilo prav nič prijetno. Grega me je čakal spodaj v čakalnici. Ura je tekla kot bi jo navil in okoli 9h je po pregledu in popisu vseh osebnih podatkov sledila selitev na oddelek, saj sem bila odprta dva prsta in ginekologinja je rekla da se vidijo že laski. Na oddelku v sobi so bili popadki že pošteno močni in pogosti a je masaža hrbta dobro omilila bolečino, predvsem pa prvič tako ali tako ne veš kdaj je akcija oz. bolečina dovolj močna da je treba pojamrati sestri. Dobila sem še kosilo, Grega pa je skočil ven nekaj pojest, saj nisva vedela koliko časa še imam. A med kosilom je bilo najino časovno spremljanje popadkov sumljivo pogosto, sledil je CTG, ki je napovedal da lahko grem spet nazaj v porodno sobo. Ura je tekla in kot bi mignil sem ob 14h že ležala v porodni sobi, kmalu za tem pa se mi je pridružil tudi Grega oblečen v prava doktorska oblačila 😀 Babica je bila večino časa z nama, celo s prijetno glasbo nama je skušala olajšati boleče ure. Je pasalo, ja. Jakost popadkov se je sunkovito stopnjevala… najprej sem/no dobesedno SVA jih predihavala tako, da sem bila na postelji, potem sem sedela na žogi in upala da bo bolje in da se Anže hitreje spusti. Grega je bil moj rešitelj, ker je bil vsak nepremasiran popadek (npr. ko je Grega odšel na wc) hujši in preveč boli. Bila sem že pošteno izmučena… nikoli si ne bi mislila koliko ti pomeni ena sama minuta brez bolečin, ko lahko človek celo zaspi in se pripravi na nov popadek, novo dihanje, nove bolečine, … A kot sem že napisala, brez masaže mi ne bi uspelo. Malo preusmeri misli stran od bolečine. Odprta sem bila dovolj, a Anže je bil še previsoko da bi se zadnji finale lahko začel. Vmes me je prišla pogledat še moja ginekologinja, kar me je nekako pomirilo oz. mi dalo novih moči. Menjavanje položajev, na hrbet, na stran, na noge, na žogi, na vse štiri,… in pritiskanje v prazno oz. v kost, kar je res bolelo in potem se je zadnje dejanje le začelo. Prej so popadki boleči in to je to, na koncu pa pridejo takšni ki ti dobesedno poberejo zrak in so nekako potisni, oz. sami od sebe pritiskajo navzdol, kar je napovedalo da Anže zares prihaja. Navodila babice sem res da poslušala, a ko bolečina nardi svoje, enostavno ne moreš vedno početi kot ti je naročeno. Dali so mi protibolečinsko v žilo, a se mi zdi da bolelo ni nič manj, sem bila pa rahlo bolj “odsotna” tako da je bilo malo lažje. Malo te odnese. Čeprav je bila ura tik nad mojo glavo se nisem obremenjevala z njo, a ko človek pomisli koliko ur je dejansko preteklo. Brrrrrrrr. No, pa se je okoli naju na koncu le nabrala gneča, ena babica na eno nogo, Grega na drugo, gremo akcija, zdej gre zares,… globok vdih, zadržži, glava naprej, zapri oči in če malo v hecu povem: Push push, dihaj,… gremo spet je…. dihaj, push, ne v glavo,… dihaj, še, še, še, še, še,… še malo, še malo, še malo… žal ni šlo brez prereza (in ja pošteno ga čutiš, v nasprotju s tistimi, ki so mi vedno govorile da se tak al tak tega ne čuti) ampak ok, potem je najin mali superman (ja, Grega pravi da je prišel v slogu supermana (z eno rokico naprej)) končno prišel na svet. Tu je doživetje za atija sigurno veliko bolj intenzivno, ker se mi zdi da mama vsa utrujena od bolečin, pa protibolečinske doze, pa napora dejansko ne dojame da je pa zdaj konec in da je to to in da ni treba več čakati in se bati naslednjega popadka. Bil je tako miren, nebogljen, najprej se sploh nisem mogla dvigniti da bi ga pogledala, ker ti dejansko vse dol pade, … niti ne moreš verjet da je konec in da se ti ni treba bati kdaj bo prišel nov popadek. Nekako si v drugem svetu in dejansko dojameš da je konec ko ti ga položijo na trebuh in ti dajo malo miru da se spoznaš s svojo štručko.

img_5778-1

Ponosni ati je seveda pogumno prerezal popkovnico. Rodil se je ob 18:54, težak 3000g in dolg 50 cm. Še posteljica in Eva je opravila svoje. Ob prvi oceni (1minuta po porodu) je dobil 9ko, prav tako tudi ob drugi oceni (5 minut po porodu). Tako da imamo eno lepo 9ko 😀

img_5793-1

Po vseh ustaljenih postopkih nege in pregledov sma nato 3 ure uživala v miru in ga občudovala.

img_5794-1

img_5820-1

Njegov prvi baby-dog, ki ga je čuval v bolnici.

img_5828-1

Najin metuljček

img_6068-1

To je to. Uspeli smo. Rodili smo. Zdaj smo trije in lepo nam je, saj je zaenkrat res priden in dnevi letijo kot bi jih navil. Imeli smo že obisk patronažne sestre, ki pravi da je vse ok, da ni grožnje za zlatnico (za katero sem se sekirala da bi se slučajno lahko doma začela). Redi se tudi tako kot je treba in upam da bo tako še naprej.

Dolgo sem se spravljala napisati tole objavo in priznam da spomin na naporen porod iz dneva v dan bledi oz. se slabe stvari pozabljajo, tako da ostane le lep spomin na nepozaben dogodek. Vsekakor pa moram ob vsem tem najbolj in res zelo zelo zelo pohvaliti mojega Grega, ki je bil moja zadnja in najbolj močna rešilna bilka za katero sem lahko poprijela v vseh bolečih momentih med porodom in tudi zdaj ko smo doma je res priden in mi ne pusti delati ničesar. Moram non stop počivati. 😉 Izkazal se je res na celi črti in sem mu resnično hvaležna in vem da bo o super ati.

Tudi fešta za sinka je bila kot se reče 😀

img_6050

img_5886

img_5969

618

img_6140-1

Tudi Šark ga je prišel pogledat pod okno

img_0035-1

Jeeee, gremo domov.

img_6096-1

Mmmmm, domača posteljica 😀

img_6112-1

Dejansko bi moral priti jutri 😀 (tako pa je sreča vse hudo že za nami)

img_6125-1

Zdaj moj srček bije za dva 😀  (za moža in sinkota :D)

img_5861-1

Pa še en video mix:

Published in: on 28 aprila, 2009 at 8:30 popoldan  37 komentarjev  

Sočne jabolčno-kokosove kocke

Kot sem že obljubila, objavljam še drugi recept za pecivo, ki je romalo na abraham fešto. Ta je še bolj simpl kot prejšnje!

Potrebujete:

– 4 jajca

– 1 jogurtov lonček sladkorja (lahko tudi manj, jaz vedno zmanjšam količino pri sladkorju)

– 1 jogurtov lonček olja

– 1 jogurtov lonček ostre moke

– 1/2 jogurtovega lončka mleka

– 10 dag kokosove moke

– 7 dag kakava/čokolade v prahu

– 1 pecilni prašek

– 4 nastrgana jabolka

– 1 pest sesekljanih orehov /  lešnikov…

img_5012

Jajca, sladkor in olje zmiksaj, da penasto naraste.

img_5018

Dodaj vse ostale sestavine in dobro premešaš.

img_5022

img_5024iu

img_5029

Maso zlij na pomokan pekač in peči 30 minut na 175°C

img_5036

Všeč mi je ker je ful sočno.

No, na fešti pa je vse skupaj zgledalo nekako takole 😀

img_5062

Published in: on 22 aprila, 2009 at 10:49 dop  73 komentarjev  

Kokosove bajadere

Ker je imela Gregova mami (ne rada sliši “vzdevek” tašča zato se bom temu izognila 😀 ) v soboto fešto za abrahama, sem ji po mojih švoh pekovskih zmožnostih pomagala in ji spekla dva peciva. Enega predstavljam danes, drugega pa jutri.

————————————————–

Potrebujete:

30 dag zmletih albert keksov

20 dag kokosove moke

10 dag margarine/masla

15 dag sladkorja

1 dcl vode

5 žlic ruma

čokolado za preliv

img_4965

Najbolj simpl je kekse zdrobiti s pomočjo multipraktika

img_4971

Sladkor in vodo kuhamo, da zavre oz. da se sladkor stopi. Prelijemo čez zmlete kekse, dodamo stopljeno margarino/maslo, kokosovo moko in rum.

img_4979

Vse skupaj dobro pregnetemo.

img_4986

Pekač obložimo s peki papirjem ali alu folijo. Maso prekucnemo na peki papir in zgladimo…

img_4991

ter polijemo s stopljeno čokolado.

img_5000

Na vrhu so navedene količine za manjši pekač, jaz sem morala količino sestavin podvojiti – zato sem lahko uporabila ta veliki pekač.

img_5005

Ko se pecivo dobro ohladi narežemo na male kocke.

img_5038

Published in: on 21 aprila, 2009 at 10:04 dop  13 komentarjev  

Oblečeni in pečeni luleki

Zdaj ko med tednom vsak dan kuham – mi hitro zmanjka idej – sem se domislila tele. Hrenovka party sem popestrila s testom. Malo drugače sem si rekla in bilo je odlično. Tokrat sem ubrala bližnjico in kupila zmrzjeno listnato testo, ker se mi ni dalo delati tistega tapravega domačega za hrenovko oblečt.

Potrebujete:

sir (ni nujno, je pa dobro 😀 )

hrenovke

kupljeno zmrzjeno listnato testo (lahko pa ste pridni in ga naredite sami)

solata (po želji)

img_4838

Hrenovko ovijete v sir

img_4849

Nato pa še v trakove testa.

img_4858

In dvakrat oblečena hrenovka šiba v pečico na cca. 175, dokler testo ne porjavi. Pri tem testu nikoli ne gledam na uro, ker se orientiram kar po barvi. Aja, pa zasledila sem da ponekod hrenovke prej skuhajo, meni se ni zdelo potrebno in bilo je prav tako užitno! 😉

img_4867

Tik pred koncem pečenja sem še povrhu posipala nariban sir.

img_4880

Mmmm, diši.

img_4888

img_4892

Ker pa mi je (že odmrzjeno) ostalo sem vanj oblekla krhlje hrušk in jih spekla. To ponavadi naredim z bananami, a tokrat so pri roki bile dobro zrele hruške.

img_4861

img_4872

Published in: on 19 aprila, 2009 at 3:16 popoldan  12 komentarjev  

Stave, stave. Pobiram stave.

Neeeeee, sej ni tako hudo da bi se zdej med stave podala. Sem se pa odločla da kar tako za hec objavim tole.

Glede na to da se moje/no dejansko najino potovanje v Rim bliža s svetlobno hitrostjo me zanima kaj pravite/čutite vi? Kdaj bo najin Anže prišel med nas? Da vidim če ima kdo vedeževalske sposobnosti 😀

april

Torej prvo postavljen datum je bil 29.4.2009, po ultrazvoku je 2.5.2009, nato zadnji datum na potrdilu pa je 30.4.2009.

may

Pa se dejmo mal igrat. Da vidim kdo bo najbližje? Nagrada? Ma ni nobene nagrade (žal). Nej bo to bolj kot neka igra, mal za hec.

Hvala za sodelovanje 😀

Jaz mislim da bo 3.5.2009

Published in: on 16 aprila, 2009 at 9:56 dop  53 komentarjev