Neke vrste golaž

V prvem planu je bila sicer omaka stroganov, pa sem kasneje za spremembo izločila kisle kumarice in jih zamenjala s porom. Men je bilo njamsi njamsi, moja2 “jedca – dedca” se pa tut nista nič pritoževala, tako da mislim da mi je kar uspelo 😉

Skupaj sem začarala: na rezance narezano svežo mehko teletino, sesekljano čebulo in česen, olje, por in šampinjone. Seveda so se jim pridružile še začimbe po žeji, pa voda, pa rdeče vino. Polenta pa je z omako odplesala zaključni valček na krožniku.

Na olju popražite čebulo, posolite… tik preden porjavi pa se ji naj pridruži še na koščke sesekljan česen, ki vedno spusti tisto slastno značilno aromo, ki me vedno spomni na morjeeeee. Mmmmmmm poletje. Bojda ni dobro oba skupaj dolgo pražit, ker postane grenko. No, nato sledijo mesni rezanci, por, gobice, voda, vino, začimbe.

Medtem ko omaka zmerno vre (sem jo z namenom zeeeelo dolgo pustila mehurčkat, da je meso res mehko. Pa še en dan prej sem jo pripravila, saj bolj kot pogrevaš, boljša je) pa si lahko pripravimo prilogo. Vse premalo uporabljam poletno, ko pa se spomnim na njo, jo vedno z užitkom pomaževa s krožnikov. Še ljubša nama (ups, nam) je popečena.

Torej. V slani krop vsujemo poletno. Jaz ponavadi kuham razmerje 1:3 (polenta, voda). Po parih minutah kuhano poletno vlijem v namaščen modelček in pustim par ur da se ohladi – strdi. Nato jo prekucnem, narežem na centimeter ali dva debele rezine in popečem na malo olja. Mi je boljša kot mehka – tekoča priloga 😉

In to je to:

Dober tek

Mi3je

Evo razkrivam nov paketek fotk našega puterčka 😉

Ja, tiste fotke s srčki za katere sem vas prosila in po katerih me vsi sprašujete še pridejo!

“Aaaati !!!”

Tole pa je njegov čisto prvi body.

Kitara je fajn 😉

“Mi mamo se fajn, če vam prav je al ne…” 😉

Chris Rea

Uf, sramotno. Prav dobro sem morala pomisliti kdaj sem bila nazadnje na večjem koncertu. 7.6.2009. Aj aj aj. Daleč je daleč 😉 C c c. Ok, sej so bili manjši dobri rock žuri, pa fešte kar tako… pa Siddharta, pa Bohemi, pa DanD… ampak to ne uvrščam med VELIKE koncerte. Tile štejejo –> KLIK.

Ampak prihodnost je svetla – koncertna 😉 –> sledijo Deep Purple, pa Elton John,… pa še kdo se bo našel.

No, pa pejmo nazaj na zadnji koncert. Ogrel nas je simpatični – komični – irski pevec Paul Casey, ki pa se je kasneje pojavil poleg Chrisa, saj je dejansko kitarist na turneji.

Gospod Chris Rea se je rodil leta 1951, je legenda, je kitarski mojster, je gospod ki pripravi kitaro da zajoče

in ti požene mravljince po telesu in je človek ki se je leta 2001 ob napovedanih 50% možnosti preživetja uspešno boril proti raku na trebušni slinavki.

(vir)

Jabolko ne pade daleč od drevesa 😉  Moj r`n`r ata 😉

Koncertirali so 1uro in 40 minut, odigrali večino novih komadov in seveda hite brez katerih ne gre: Josephine, Julia, On the beach, Let`s dance, Stainsby girl in njihova najbolj prepoznavna Road to hell, ki je bila za moja ušesa (in tudi za ušesa mojega rock-erskega očeta) rahlo “zafušana”. Malo mi je žal da nisem pred koncertom preposlušala njihovega novega cdja, da bi mi novi komadi bolj “pasali” 🙂 Rahlo razočarana nad kontaktom s publiko, ker se mi zdi to pomemben del koncertnega showa, ker se tako publika še bolj zlije ( – pade not – ) z glasbeniki. Ampak ni kej. On je legenda. On lahko reče le “Huala” in gre z odra.

Kitara je njegova ljubezen in tu ni kaj. Obvlada strune kot se reče. Svaka čast.

Njegove kitare sem raje nehala šteti…

(svaka čast pa tudi najinemu fotoaparatu Ixus-u 85, ki se posebej na koncertih odlično odreže kar se snemanja tiče. Posnetki so skoraj da bolj prijetni in “razločni” za uho, kot če si tam in poslušaš koncert v živo 😉 Bravo malček! )

Ja tale lepotica je pa gospoda odpeljala. Baje da je velik ljubitelj hitrih avtomobilov, sploh tistih tardečih s črnim konjičkom 🙂

`

Prstki

Ker je naš zadnji družinski fotošuting zajel več tematskih “foto akcij” je bilo potrebno dobro presortirati fotografije – preden jih objavim na blogu. Vedno bolje nam gre s tole mesečno foto zabavo. Tokrat je bilo vloženega res veliko truda. Preden smo se dobili sem si cca. 40 poz skicirala in več tednov prej nabirala ideje, da se ne bi preveč ponavljali, Sašo pa je (ooopa – seveda – spet) svoje delo odlično opravil.

Danes predstavljam prvi prstkan del 😉

Pizza time

Po dolgem času sva si doma spekla pizzo. Ponavadi jo jemo zunaj, če pa jo doma vedno delam sama testo. Ker pa je kupljeno zelo poceni, hitro in enostavno sem prvič poskusila kupljenega in je res super. Še Anže ga je z veseljem čikal 😉 Kosilo je tako en dva tri na mizi 😉

Ponavadi si na njej privoščiva: paradižnikova omaka, šunka, gobice, koruza, sir, olive, čebula, origano, jajčka. Bi dodala še artičoke, pa jih nismo imeli pri roki 😉

Dober tek.

Kaj je sledilo po pizzi (in eni rundi bejbi – spanja seveda) pa lahko preberete pri Anžetu 😉