Očistili.smo

Akcija ocistimo.si, ki je bila načrtovana za 17.4. me je kljub našem zelo natrpanem sobotnem urniku prepričala da se ji pridružim.

In tako sem pričakovala tudi od drugih. Žal sem se pošteno zmotila. Vsakdo ki ima vsaj malo časa bi se moral pridružiti tej akciji in očistiti za tistimi ______________ (raje ne napišem kaj si mislim o njih). Pričakovanih oz. prostih mest za prijavo je bilo 50, a žal jih je bilo na koncu na seznamu borih 19 😦

Zbrali smo se v City centru v Celju in se z avtobusom odpeljali na Ljubečno, na kraj zločina.

Sredi tega gozdička se je po moje odlagalo več let vseh možnih odpadkov. Ni da ni. Grmički dejansko rastejo na kupu odpadkov, njihove korenine pa niso močno vraščene v zemljo ampak v smeti. Človek ne more verjeti kaj vse se je našlo. Od otroške opreme: hojica, “šajtrga”, ležalnik za dojenčke, previjalna podloga, plenice, otroška oblačila, igrače, pa celo dnevno sobo bi se dalo sestaviti, pa kopalniška oprema, jogiji, krema za roke, spray za lase, pena za britje, plastenke, pločevinke, gradbeni material, salonitke, tepihi, gume, barve, laki, olja, pralni stroji, pečica, sodi, papir, stiropor, lonci, opilki, oblačila, … Ne moreš verjet da je lahko nekdo tako neodgovoren,… debilen…,  da ko si lepo počisti po hiši in okoli nje,… vse to naloži v avtomobil,… in ko že ima enkrat vse naloženo,… ne da bi odpeljal na bližnji odpad… se zapelje v neokrnjeno naravo in vse lepo strese v gozdiček… da pa je prizor še bolj grozovit je bil zraven še ribnik… žal poln smeti…

Na koncu se nas je nabralo za prijetno skupinico.

Organizator se je res izkazal in vsakemu podaril super močne rokavice, palerino, majčko in kosilo ob prihodu nazaj v Celje. Občutek ob zaključeni akciji je bil fenomenalen iz vidika kaj vse smo pospravili, hkrati pa se je v meni kopičil bes in jeza, kako lahko človek to sploh stori in obupna nemoč, ker smo morali veliko smeti kljub volji pustiti tam, ker se sam z našimi rokami ni dalo nič več. To so plasti na plasti smeti, ki so dejansko zabetonirane v zemljo 😦

V tem onesnaženem kupu – hribu –  smo zmotili tole revico med spanjem…

in pa kačico, ki se je skrila še globje v smeti.

Nekako takole je zgledalo ob našem prihodu…

takole pa ko smo po 4 urah zapustili prizorišče.

Na koncu smo prišli vsi skupaj do zaključka da bi bilo potrebno podobne akcije obvezno ponoviti vsako leto, če ne 2x, 3x na leto.

Umazana, mokra, blatna in utrujena – a z odličnim občutkom da sma naredila nekaj za to našo ubogo zemljico,

sma šibala naprej.

Novim zmagam naproti.