Očarana

Iz dneva v dan me moj šturkljček znova in znova preseneča, očara, začara, zmehča, čist zmeša, pomehkuži, razveseli, nasmeji . . .

Res je, da se prvo leto (čas porodniške) odvija s svetlobno hitrostjo kar se rasti in razvoja tiče. In še dobro se spomnim kako sem prve mesece govorila da kar naj ostane tako majhen,… pa da nej bo kr skos tako priden za spanje, pa da nej ne zraste prehitro, ker mi je zdej najboljši. Ampak to sploh ni reeees! Zdle je šele najnajnajboljši. Vsak naslednji mesec, ki mine je lepši, boljši… najboljši 😀 Je lahko še boljš?  Zadnje čase iz dneva v dan preseneča z novimi besedami, dejanji in včasih ostanem začarana z odprtimi usti, ko naredi/pove kaj novega.

Trenutno mu Lego kocke dogajajo na polno. S tisto drobno majhno rokico spretno zlaga kocke in jih sestavlja eno na drugo in zraven komentira:

“koce” = kocke

“hisa” = hiša

“hi kok” = hi konjiček (ko hoče narediti hlev za konjička)

“tlatol” = traktor (ko bi rad zgradil garažo za traktor)

“diga” = knjiga (mami/ati gremo gledat knjigice)

“tokooo” = visoko (ati meči me v zrak)

Sem se pošteno nasmejala ko je naredil tole

in govoril da je naredil Ga-Ga. Hahaha, mojster moj.

Otroška domišlija je super in fenomenalno se je vrniti v vso to igrarijo 😀   “liin” = plastelin  “ssssss sssss” = kača 😀

Pa snežinke je že spoznal = “ninka”, pa ko je zagledal nos – korenček pri sneženem možu je pokazal na njega in rekel “njam njam”.

Glede oboževanja čokolade se pa tako in tako nič ne čudim. Le po kom ima to? 😀 “Laadaaaaa”  Kapa = “apa”

Vrtec je lepo stekel končno, tudi kar se joka zjutraj tiče ni problema več. Le za kahlico bo treba še malo pokregat vzgojiteljice, pa bo. Nikakor jim ne uspe. Čudno res, nam pa že skoraj celo leto uspeva na kahlico kakat.

Zanimivo ga je bilo opazovat med skupino otrok, ko smo bili na rojstnem dnevu. Mirno je kuhal, prenašal kocke sem in tja, ter vsakemumalo pokazal kako sestavlja 😀 Sem pričakovala več joka, suvanja, kreganja za igrače,… pa ni bilo nič od tega. Priden 😀

Zelo dobro že zna tudi pokomandirat kadar želi da se kdo z njim na tla usede, ker takrat z roko udari po tleh in reče: “mami taaaam” = mami usedi se zraven mene na tla. Cuker moj.

Pa skrivanje. To je eno veliko veselje. Ku-ku, pa Buuuuuu je non stop na sporedu. Zraven pa seveda smehaaaaa do lulanja 😀 vseh okoli 😀

Zadnji hit pa je kuhinja – se je tudi sam razpisal o njej – KLIK. Dobil je kuhinjski pribor, posodice,… in prav užitek ga je gledat kako to vse kuha, meša, posoli in zraven neki čeblja 😀 Potem pa previdno razdeli kozarčke in moramo nazdravljat 😀

Glavni razlog za tole objavo pa je vsekakor dejanje, pri katerem se še najbolj trdo/ledeno srce stopi !!! Mamino pa itak 😀

Ko ga dvignem v naročje, naredi tisti žalostni pogled in kao zajoka zraven… to pomeni mami joči… In pol moram odigrat kot da se jočem in da sem žalostna. Da lahko potem on nasloni svojo malo bučko na mojo, reče “boozaaa” in me poboza. Pol pa rečem da je mami še kr žalostna in da rabi lupčka. In potem mi nastavi odprta usta za lupčka 😀 In pol se nasmeji in reče “u ledu?”. In mami reče: “ja v redu sem zdej” …

… in že odfrči novim lumparijam naproti.

Simpl pa dobr

Zelo enostavno in zelo dobro. Priporočam zelo!

 

Aja, kaj potrebuješ?

Olivno olje

Piščančje prsi – zrezke. Toliko da prekriješ cel pekač.

Sir

Šunka – nam najljubša je plečka šunka.

Začimbe: paprika v prahu, sol, mediteranska mešanica, origano.

Preliv: Jajca, malo moke, ena kisla smetana, muškatni orešek, malo vegete.

To je to. Zložiš skupaj, daš v pečico da se konkretno zapeče …  in … samo še priloga – riž, krompir, kroketi, karkoli… in mm mmmm …

… dober tek

Sarajevo 3.del

Ujeli smo en sončen – celo topel dan. Sončni žarki so nas greli skozi ves dan, ki se je na koncu končal z eno odlično fešto 😀 Kako pač ne? Sej smo bile skupaj same žurerke 😀 Ni moglo biti drugače 😀

A pred večerom se je bilo potrebno ovekovečit še z legendo 😀

In dodobra okrepčati s čisto pravimi bosanskimi čevapi v lepinji in kajmakom. Čebulo sem izpustila 😀

Seveda smo jo morale probati. Če si tam ne gre brez nje 😀

Njam njam 😀

Martinčkanje tik ob znamenitem vodnjaku.

Hotel Hollywood 😀

“Pjevačica” je bila taka taprava – “napeta” 😀 – moški kje ste  😀 ! ! !

Evo nas žurerke bosanske 😀

Sarajevo je vsekakor mesto vredno ogleda. Nas je pa vse zelo presenetilo kako so ženske res drugače obravnavane kot moški. Res je bilo smešno, ko se je natakar z besedami: ” pa sej ne morem da verjamem” nadvse začudil nad našim naročilom 😀 Naročile smo namreč pivo?!?!?! Moram pa povedat, da ostalo od alkohola niso imeli. In smo pač pivo… Šele po pregledu naokoli nam je bilo jasno da pač cela gostilna pije Fanto, CocaColo… Me divje Slovenke pa bi pač pivo :S

Sarajevo 2.del

Kot že rečeno, bo ta drugi del Sarajeva namenjen naravnim lepotam, utripu mesta, ljudem, veri, navadam…

Baščaršija je stari del mesta, ki je hkrati tudi glavna atrakcija Sarajeva. Te ozke prijetne ulice dajo tisti pravi čar mestu. Čisto pravi utrip Sarajeva dobiš, ko se sprehodiš skozi vse te uličice in opazuješ ljudi, kako urejeni do zadnje malenkosti uživajo med klepetom in srkanjem čisto prave “pećene bosanske kafe”.

Police vsake trgovinice, stojnice pa se šibijo pod težo in sploh sijajem slavnih đezvic. Če si enkrat tam mora vsaj ena od teh đezvic s teboj domov. Z menoj je šla ena 😀

Njihov denar. Markice 😀  2marke = 1Eur

Najprepoznavnejši simbol Baščaršije – vodnjak.

Na vsakem koraku pa je seveda možno občutiti močan vpliv vere na ljudi. :S – ki smo jo babnce občutile tudi na svoji koži. Ko je bil čas za molitev je iz vseh zvočnikov po ulicah slišati obred. In v tistem smo se žurerske slovenke spokale v javni wc in seveda – kot se za nas babnce spodobi čvekale in se smejale. In je prišla huda stara gospa šefica wc-ja in nas ostro okregala, da kako smo lahko v momentu molitve tako glasne :S

Barščaršijske ulice v soboto popoldan.

Naslednji dan smo si ogledali tudi izvir reke Bosne, ki je obdan s čudovitim parkom.

Zadnji ogled pred odhodom domov pa je bilo mesto Jajce. Zanimivo – prikupno majhno mesto s čisto pravim slapom v samem centru. Vredno ogleda! 😀

In sedaj… sledi še tisti najprijetnejši del tega potepuškega vikenda – HAVING FUN IN SARAJEVO 😉

Sarajevo 1.del

Naš vikend potep po Sarajevo sem se odločila predstavit v treh delit. Prvi bo tisti žalostni povojni del. Drugi bo pokazal lepote Sarajeva. Tretji pa naš žur večer.

—————————————————————–

Žal te na vsakem koraku čakajo žalostne otroške učke in še bolj pretresljivo – odprta otroška dlan iztegnjena predse. Prvemu, drugemu, tretjemu še daš, potem pa enostavno vidiš da je tega preveč in da nikakor ne bi mogel dati vsakomur. Ko pa od lokalne vodičke izveš da dejansko vsak dan posebej te uboge otročke razdelijo “naključnim” mama, je pa tak konec. Dejansko nimajo nič od otroštva, igranja, razigranosti, smeha, veselja, ljubezni, cartanja, toplih oblačil, zdrave hrane. Od malega naučeni prosjačit in živeti na ulici 😦

Ja, naši mali zlati lumpi še vedo ne, kako lepo jim je. In prav je tako, ker zakaj jim ne bi nudili ljubezni in topline če to zmoremo. Če pa bi človel imel vpliv in dovolj denarja za vse te uboge sirote, bi vsekakor pomagala tudi vsem njim. Res te pretresejo tiste žalostne učke in mali drobni premraženi prstki ki se stegujejo proti tebi. Mogoče še toliko bolj odkar imamo našo malo bibo doma.

Na stenah hiš so še dobro vidne sledi vojne in kar srh te spreleti ko vidiš vse te luknje. Si ne morem predstavljati kako hudo je moralo biti.

Pogledali smo si tudi tunel, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva leta 1993, izpod steze letališča, pod nogami vojakov Združenih narodov in le 50 m vstran od položajev vojske Republike srbske, ter je povezoval dva položaja bosanske armade. Predor je bil dolg okoli 720 m in visok okoli 1,50 m, na nekaterih delih pa do 1,80 m. Predor so v uradnih pogovorih med bosansko armado in modrimi čeladami imenovali kar »predor, ki ga ni«, ter je bil največja skrivnost Sarajeva. Po njegovi zaslugi je v oblegano Sarajevo prihajala hrana, orožje, cigarete in drug prepotreben material. Izkopali so ga prostovoljci, ki so delali v osemurnih izmenah. Celotni izkop je bil opravljen ročno, s krampom in lopato, material pa so odvažali na samokolnicah. Dela so so pričela januarja 1993 in se končala šest mesecev kasneje. 30. julija 1993 sta si dva moža, ki sta kopala vsak iz svoje strani, podala roke pod stezo sarajevskega letališča. Leta 1994 so v predoru postavili tračnice, po katerih so premikali mali voziček. Danes je ohranjenih samo okoli 20 m predora, preostali del se je porušil.

Morgan Freeman na obisku.

Posnetki iz vojne (posneto v živo iz ulic) pa te res pretresejo in zaveš se kako grozovita je vojna. Ko vidiš mamo kako komaj z otrokom v naročju leti po ulici da bi se skrila na varno,… ostrostrelcu pa je malo mar kdo pade dol… samo da bo le zadel svojo živo tarčo 😦 In tisti najbolj kruti pokoli – žive otroke in žene naj bi metali v ogenj. Človek ostane brez besed!

Kaj vse zmore človeška gola roka in upanje na rešitev. Brez strojev in tehnike.

Sarajevo je že prišlo k sebi, luknje na hišah se zakrpajo, a spomini ostajajo. Verjamem da bo trajalo dolgo časa – več generacij da bodo grozote počasi zblede iz spomina ubogih žrtev in njihovih naslednjikov.

Toliko o žalostni plati našega potovanja, naslednja pa bo obljubim – lepša!