Kako nam gre?

(moja želja – takšna fotka in zaklicati – ADIJOOOO PORODNIŠNICA 😀 😀 :D)

(gremo domov)

Hja. Takole. Mali in veliki lump sta super. No, sej midva tut 😀 Edn živc na en način, drugi pa zahteva drugo pozornost. Tako da dolgčas nam ni. Akcija non stop, ko oba dol padema okol 19h – ko zaspi prvi lump. Ampak akcija se takrat še ne konča čisto 😀 Nadaljujema še z drugim lumpov. Ampak vsekakor bolj na easy. Plenica, mleko, kupček, hodimo hodimo hodimo (par minutk je treba hodit hodit hodit, ker mala rita ima senzor za premikanje in ko si na miru mu ni všeč). Ja ja, sej pol zaspi in je miiiiiiir dolgo 😀 Nasploh gremo nekako po istih tirnicah kot pri Anžetu. Veliko spanja, jokanja skoraj nič in jest jest jest. Patronažna je pri nas zaključila, saj pravi da Urh super raste in se redi in da nima kej več pri nas iskat 😀 Ja ja, tudi z zloglasnimi kapljicami že brez katastrofe (ni sledu o krčih) furamo dva tedna in srčno upam da bo tako tudi naprej.

( prvi obisk bratca )

Najbolj od vsega pa me je bilo strašno groza kako bomo furali ponoči, da ne bo Urh budil Anžeta… in obratno. Ampak oba tako sladko spita da kr joj. Anže itak nekje od 19h do 6h. Urh pa malo začivka, ga hitro priklopim in spi naprej 😀 Papca ob 1h in 5h. To je to. Je že nekak ujel ritem teh ur, kar je super 😀 Jutri imamo zadnji dan atija doma, potem pa jovo na novo prepotepat celo leto porodniške. Ko se pa enkrat vrneš v službo in gre otroček v vrtec pa čas tako ali tako začne spet noret 100 na uro. Naj se pohvalim, da je Urh najmlajši model (5 dni) našemu najboljšemu stricu Sašotu, ki vedno poskrbi za nepozaben foto material. In odrezal se je odlično! Urha mislim ;D Ja ja, sej Sašo tudi 😀  Kdaj se pa ne ;D

Evo naša dva lumpa 😀 Eni jim pravijo dvojčka 😀

Pravijo pa, da če ne pohvališ na glas, se zna zgodit, da se super stanje prav kmalu pokvari. Zato moram napisat, da je Anže en super nežen in pozoren bratec Urhu. Ja je res da prihaja v obdobje odraščanja – ki se mu reče TRMA in da je drugače pravi mali tempiran bombek energije … ampak do njega je tako nežen, ljubeznim in prijazen, da kar ne moreš verjet. Kar cartal in lupčkal bi ga 😀

In da ne pozabim, njegovih prvih izjav ob prihodu Urha.

“mami, a zdej ko nimaš več trebuščka pa lahka po teb skačem?”

“mami, kje ima Urh igračo za mene”

— in potem ko je dobil igračo je v bolnici rekel: “mami, zdej lahk gre pa Urh nazaj v trebušček :d ”

in ko smo prišli domov, mi reče:

“mami, kje imaš pižamo 😀 ”
In danes, ko sta babi in dedi šla domov in je babi držala Urha… Anže reče :”babi, Urha dej nazaj!”  😀 😀 😀

Nikoli ne bom pozabla besed med. sestre, ko je prišla zadnji dan do mene in rekla: “vesta vidva sta pa tako nezahtevna, da sploh ne vemo da vas imamo tukaj… Ampak naše pravilo pravi: skulirana mami, skuliran otrok” 😀 Men je pa kr greben ponosa zrasu takrat 😀 Mislim da s čim manj paničarjenja, kompliciranja in straha se vse da. Pa dejte otroku jest, če se joka! Ja, ne na uro gledat. Enkrat pač hočjo na eno uro, drugič pa na štiri. Sej ne rečem da ne pride kriza, ko bi dala oba za par ur na OFF in čist padla dol, ampak potem ti edn reče “mojaaaaa mami” in se stisne k tebi… Drugi pa se ti koma pjan od mleka med spanjem nasmeji… In svet je lepši! To sma hotela 😀 To imava 😀 Zdaj smo štirje in gremo naprej 😀 Kaka sta, taka sta, naša sta – SAMO TO JE VAŽNO! 😀 (Zoran Predin)

Tako, Urh se z naslednjo objavo nekako poslavlja iz mojega bloga in se seli k svojemu velikemu bratcu. Veselo branje še naprej… ;D Anže pa je TUKAJ predstavil svoje občutke ob prihodu bratca.

Urh

” Remember remember, the 1st of november ”  

Ker človek kar prehitro pozabi določene podrobnosti, vam tako kot prvič (KLIK in KLIK) razkrivam mojo drugo porodno zgodbo, ki bo hkrati tudi moj lep spomin, da bom lahko kdaj z branjem spet podoživela moji dve najlepši akciji v življenju. V ponedeljek, 31.10.2011 sem se (od super potepanja z mojima dvema lumpoma – po MiniZoo centru Slovenske Konjice) prijetno utrujena – zvečer kot ponavadi ulegla na kavč, z namenom da si pogledama kakšen film, potem pa spat. A ob 22h je naredilo poooook in ko sem se vstala, je bilo jasno, da prihaja naš škorpijonček 😀 Ja ja, trma po mamici in škorpijonost po atiju je prispevalo k temu, da je Urh prišel ravno na datum, katerega sem se najbolj bala. Ampak danes je to popolnoma nepomembno, prej pa mi je misel imeti otroka rojenega na prvi november predstavljala nekaj nemogočega! Hitro še pod tuš in gremo. Seveda še obvezen skos v otroško sobo, da sem stisnala enga lupčka Anžetu na lička za slovo… srečo… Ko mi je v prvi nosečnosti odtekla voda in ko je bil porod za menoj, sem prisegla, da bom v drugo čakala doma do zadnje minute, potem pa gasa v porodnišnico, saj je vsaka minuta predihana tam predolga. Doma bi bilo prijetneje. A me je tudi v drugo presenetila voda, ko pač nimaš kaj čakat in je treba it. In sma/smo šli 😀

Ob 22:30 sva prišla do porodnišnice, kjer je bilo vse mirno. Pri meni in pri njih. Nič porodov, nič akcije,… prav tako ne pri meni, razen odtekanja vode. Najprej ležanje na CTGju, vmes neskončna birokracija in nato pregled. Tukaj naj pohvalim popolnoma celotno medicinsko osebje porodne sobe in potem na oddelku, ki so bili res prijazni in več kot pripravljeni pomagat za vse kar smo jih potrebovale, izjema je bil žal le tale prvi pregled, ki pa je bil res katastrofa! Tako nesramne, grobe in ledene ginekologinje pa še ne! In to v trenutku ko bi človek potreboval največ razumevanja in prijaznosti! Ne morem jaz pomagat, da se je gospa dr. pač morala zbuditi in pridet opravit pregled. Ne, o priimku ne bom pisala, vem pa da sem še kako pogrešala mojo dr. Peternelj, ki je res 1A! No, po začetnem mesarstvu na stolu in po očitku, da mi sploh ni odtekla voda sem šla na oddelek in že v glavi pletla ideje, da bo tole spet eno maratonsko mučenje, saj mi še verjamejo ne, da mi je voda odtekla, kaj šele da bom rodila. No, Grega je šel domov jaz pa v sobo. Kjer sem prebedela celo n0č (ki je bila sicer popolnoma brez bolečin – torej bi se lahko odlično naspala) zaradi gospodične v sobi, ki je smrčala za 3 konkretne moške smrčače. Da je to mogoče!!! Sej ne morš verjet… No, lahko verjamem. Zakaj? Zato, ker je zadnjo noč v mojo sobo prišla še ena, ki je tole gospodično še za 3x preglasila. Aaaaaaaaaaaa.

Zjutraj ob 5h, kot se za bolnišnično akcijo spodobi se je začelo. Luči, merjenje pritiska, vročine,… pregled… ctg… Nič ni kazalo. Ker mi je odtekla voda, sem dobila v žilo antibiotik in pa gel za mehčanje materničnega vratu, da bi se le začelo. Tu pa tam je malo poščipalo v križu, ampak glede na spomine na prvi porod, to ni bilo nič. Bližala se je ura obiskov in mene je vedno bolj zvijalo v križu. In tu se začnejo dolge minute bolečin, ki jih je prvič Grega tako lepo z masažo ukrotil. A ga ni bilo. Bila sem sama in ni mi preostalo drugega, kot da masiram sama sebe, kar pa je ob divji bolečini zelo naporno. Vsaka čast ženskam, ki so rodile same. Je že res da babice pomagajo, ampak one so leteče. Partner – mož pa je ob tebi ves čas bolečin, za popolnoma vsak popadek posebej. Jaz ne bi uspela, brez njega! Ko je prišel Grega sem upala da je to to in da se mu ne bo treba spet vračati. In res. Občutek, da ti želi nekdo podariti ekstra križ oz. tega razpoloviti da boš imel levega in desnega :S  – se je stopnjeval in ko bi bilo konec obiskov in bi Grega odšel k mojim na kosilo se je že vse dogajalo na zelo pogosto, zato je ostal in šla sma na CTG. Nato so me pospremili v porodno na pregled, kjer so ugotovili da sicer se res dogaja, ampak da še imam čas. Pa spet nazaj gor,… na oddelek. Ampak časa ni bilo več veliko. Ob 12:30 je bilo prehudo in prenapogosto in šla sem v porodno. Kjer se je vse odvilo v eni sami uri in pol. Ker vem da moj blog berejo tudi bodoče  mamice, ki bodo rodile prvič, bom raje glavne podrobnosti akcije preskočila, da jih ne prestrašim. Vem pa zagotovo, da se v drugo odvija vse s svetlobno hitrostjo in turbo eksplozivnostjo. Boli ko hudič, ja! Tista, ki reče da ne boli se laže, ali pa nikoli ni rodila.

Popadki so noreli, križ trpel, Grega masiral, jaz dihala in se od bolečin prestavljala po postelji. Ni ga lepšega, kot besede babice v porodni: “gospa zdej pa lahko probate pritisnat”… In sem pritisnila… pa še enkrat, pa še enkrat,… pa še mogoče dvakrat, trikrat… In zaslišala še lepše besede: “evo, glavica je že”  – zdaj pa še samo enkrat in ste gotova. Želja da bi popadki prenehali, podpora moža in besede babice ti dajo moč, da še zadnjič pritisneš in to je to. Čakam… No, zajokaj – sem si mislila. In zajokal je najin drugo rojeni lump Urh. Nabral je celih 51 cm in 3260g. Ocene pa. 9, nato pa 10 in 10 :d

Občutek, ko ti dajo toplega, golega otroka na svoje izmučeno a oddahjeno telo je neopisljiv. To moraš doživet! Ata je, tako kot prvič prerezal popkovnico. Vse je bilo tipi topi in sledili so meni najbolj sladki trenutki obeh porodnih izkušenj – 3urno cartanje v porodni sobi, ko pozabiš na vse, ko ti ni treba več trepetat pred novimi norimi popadki in ko samo ležiš in veš da je to to. Vmes še vsa potrebna birokracija, zapestnice, … Presrečna, da tokrat ni sledilo šivanje in presrečna da je vse ok.

Ko telo spet pristane nazaj na zemlji, ko se vse umiri, ko ni več bolečine in ko spet slišiš – dojemaš svet okoli sebe – je za piko na i poskrbel najbolj prijeten glas iz zvočnikov, ki je “nakocinil” vsako celico mojega telesa. Tole se je slišalo. (najin Bryan Adams). Zelo dobro se je slišalo 😀

Adijo zelene ploščice porodne sobe, adijo CTGji, adijo pritiskanje, adijo popadki, adijo giga bolečine, adijo smrčeče cimre, adijo adijo adijo. Ko so me peljale iz porodne sem z največjim veseljem salutirala v večno slovo porodni sobi.

Moja želja se je uresničila. Imeti dva lumpa do 30 leta. In zdaj smo 4je 😀 Kako nam gre, pa v eni izmed naslednjih objav ;D