Urh

” Remember remember, the 1st of november ”  

Ker človek kar prehitro pozabi določene podrobnosti, vam tako kot prvič (KLIK in KLIK) razkrivam mojo drugo porodno zgodbo, ki bo hkrati tudi moj lep spomin, da bom lahko kdaj z branjem spet podoživela moji dve najlepši akciji v življenju. V ponedeljek, 31.10.2011 sem se (od super potepanja z mojima dvema lumpoma – po MiniZoo centru Slovenske Konjice) prijetno utrujena – zvečer kot ponavadi ulegla na kavč, z namenom da si pogledama kakšen film, potem pa spat. A ob 22h je naredilo poooook in ko sem se vstala, je bilo jasno, da prihaja naš škorpijonček😀 Ja ja, trma po mamici in škorpijonost po atiju je prispevalo k temu, da je Urh prišel ravno na datum, katerega sem se najbolj bala. Ampak danes je to popolnoma nepomembno, prej pa mi je misel imeti otroka rojenega na prvi november predstavljala nekaj nemogočega! Hitro še pod tuš in gremo. Seveda še obvezen skos v otroško sobo, da sem stisnala enga lupčka Anžetu na lička za slovo… srečo… Ko mi je v prvi nosečnosti odtekla voda in ko je bil porod za menoj, sem prisegla, da bom v drugo čakala doma do zadnje minute, potem pa gasa v porodnišnico, saj je vsaka minuta predihana tam predolga. Doma bi bilo prijetneje. A me je tudi v drugo presenetila voda, ko pač nimaš kaj čakat in je treba it. In sma/smo šli😀

Ob 22:30 sva prišla do porodnišnice, kjer je bilo vse mirno. Pri meni in pri njih. Nič porodov, nič akcije,… prav tako ne pri meni, razen odtekanja vode. Najprej ležanje na CTGju, vmes neskončna birokracija in nato pregled. Tukaj naj pohvalim popolnoma celotno medicinsko osebje porodne sobe in potem na oddelku, ki so bili res prijazni in več kot pripravljeni pomagat za vse kar smo jih potrebovale, izjema je bil žal le tale prvi pregled, ki pa je bil res katastrofa! Tako nesramne, grobe in ledene ginekologinje pa še ne! In to v trenutku ko bi človek potreboval največ razumevanja in prijaznosti! Ne morem jaz pomagat, da se je gospa dr. pač morala zbuditi in pridet opravit pregled. Ne, o priimku ne bom pisala, vem pa da sem še kako pogrešala mojo dr. Peternelj, ki je res 1A! No, po začetnem mesarstvu na stolu in po očitku, da mi sploh ni odtekla voda sem šla na oddelek in že v glavi pletla ideje, da bo tole spet eno maratonsko mučenje, saj mi še verjamejo ne, da mi je voda odtekla, kaj šele da bom rodila. No, Grega je šel domov jaz pa v sobo. Kjer sem prebedela celo n0č (ki je bila sicer popolnoma brez bolečin – torej bi se lahko odlično naspala) zaradi gospodične v sobi, ki je smrčala za 3 konkretne moške smrčače. Da je to mogoče!!! Sej ne morš verjet… No, lahko verjamem. Zakaj? Zato, ker je zadnjo noč v mojo sobo prišla še ena, ki je tole gospodično še za 3x preglasila. Aaaaaaaaaaaa.

Zjutraj ob 5h, kot se za bolnišnično akcijo spodobi se je začelo. Luči, merjenje pritiska, vročine,… pregled… ctg… Nič ni kazalo. Ker mi je odtekla voda, sem dobila v žilo antibiotik in pa gel za mehčanje materničnega vratu, da bi se le začelo. Tu pa tam je malo poščipalo v križu, ampak glede na spomine na prvi porod, to ni bilo nič. Bližala se je ura obiskov in mene je vedno bolj zvijalo v križu. In tu se začnejo dolge minute bolečin, ki jih je prvič Grega tako lepo z masažo ukrotil. A ga ni bilo. Bila sem sama in ni mi preostalo drugega, kot da masiram sama sebe, kar pa je ob divji bolečini zelo naporno. Vsaka čast ženskam, ki so rodile same. Je že res da babice pomagajo, ampak one so leteče. Partner – mož pa je ob tebi ves čas bolečin, za popolnoma vsak popadek posebej. Jaz ne bi uspela, brez njega! Ko je prišel Grega sem upala da je to to in da se mu ne bo treba spet vračati. In res. Občutek, da ti želi nekdo podariti ekstra križ oz. tega razpoloviti da boš imel levega in desnega :S  – se je stopnjeval in ko bi bilo konec obiskov in bi Grega odšel k mojim na kosilo se je že vse dogajalo na zelo pogosto, zato je ostal in šla sma na CTG. Nato so me pospremili v porodno na pregled, kjer so ugotovili da sicer se res dogaja, ampak da še imam čas. Pa spet nazaj gor,… na oddelek. Ampak časa ni bilo več veliko. Ob 12:30 je bilo prehudo in prenapogosto in šla sem v porodno. Kjer se je vse odvilo v eni sami uri in pol. Ker vem da moj blog berejo tudi bodoče  mamice, ki bodo rodile prvič, bom raje glavne podrobnosti akcije preskočila, da jih ne prestrašim. Vem pa zagotovo, da se v drugo odvija vse s svetlobno hitrostjo in turbo eksplozivnostjo. Boli ko hudič, ja! Tista, ki reče da ne boli se laže, ali pa nikoli ni rodila.

Popadki so noreli, križ trpel, Grega masiral, jaz dihala in se od bolečin prestavljala po postelji. Ni ga lepšega, kot besede babice v porodni: “gospa zdej pa lahko probate pritisnat”… In sem pritisnila… pa še enkrat, pa še enkrat,… pa še mogoče dvakrat, trikrat… In zaslišala še lepše besede: “evo, glavica je že”  – zdaj pa še samo enkrat in ste gotova. Želja da bi popadki prenehali, podpora moža in besede babice ti dajo moč, da še zadnjič pritisneš in to je to. Čakam… No, zajokaj – sem si mislila. In zajokal je najin drugo rojeni lump Urh. Nabral je celih 51 cm in 3260g. Ocene pa. 9, nato pa 10 in 10 :d

Občutek, ko ti dajo toplega, golega otroka na svoje izmučeno a oddahjeno telo je neopisljiv. To moraš doživet! Ata je, tako kot prvič prerezal popkovnico. Vse je bilo tipi topi in sledili so meni najbolj sladki trenutki obeh porodnih izkušenj – 3urno cartanje v porodni sobi, ko pozabiš na vse, ko ti ni treba več trepetat pred novimi norimi popadki in ko samo ležiš in veš da je to to. Vmes še vsa potrebna birokracija, zapestnice, … Presrečna, da tokrat ni sledilo šivanje in presrečna da je vse ok.

Ko telo spet pristane nazaj na zemlji, ko se vse umiri, ko ni več bolečine in ko spet slišiš – dojemaš svet okoli sebe – je za piko na i poskrbel najbolj prijeten glas iz zvočnikov, ki je “nakocinil” vsako celico mojega telesa. Tole se je slišalo. (najin Bryan Adams). Zelo dobro se je slišalo😀

Adijo zelene ploščice porodne sobe, adijo CTGji, adijo pritiskanje, adijo popadki, adijo giga bolečine, adijo smrčeče cimre, adijo adijo adijo. Ko so me peljale iz porodne sem z največjim veseljem salutirala v večno slovo porodni sobi.

Moja želja se je uresničila. Imeti dva lumpa do 30 leta. In zdaj smo 4je😀 Kako nam gre, pa v eni izmed naslednjih objav ;D

Published in: on november 9, 2011 at 9:52 popoldan  Comments (24)  

The URI to TrackBack this entry is: https://easyriderka.wordpress.com/2011/11/09/urh/trackback/

RSS feed for comments on this post.

24 KomentarjevKomentiraj

  1. Eva, kocine po telesu so se mi postavile po koncu🙂. Super zapisano, super spomin za celo življenje in ja ni lepšega kot dobit svojega otročka v roke… Komaj čakam, da ponovimo. In po tvojem za pisu, da je bilo v drugo še hitreje, še bolje, čeprav smo bili v prvo tudi zelo hitri… Sedaj se spomnim patronažne, ki je rekla, da bom v drugo v pol ure gotova… hmmm bomo videli, najprej ga še moramo naredit😉.

    • Ja, tudi meni so po prvem porodu obljubile, da če se kmalu vrnem, da bo hitreje😀 In res je bilo!😀

  2. eva kr solze sem dobila na oči.. kako lepo napisano in še enkrat vse lepo vnaprej **

    • Hvala Jana😀 Srečno tudi vam! ;D ;D ;D

  3. …ja, danes pa že prvič k babici in dediju na obisk vsi skupaj, tako hitro to gre ja!

    • Super je blo. Dokler je trajalo. Na koncu pa obvezna trma – neeee greeeem domooooov. :S Še dobro da je Urh angelček (zaenkrat)

  4. Čestitke za drugega lumpa(: in vse lepo vsemŠtirim!
    …si “deliva” enak dan in mesec(; 1.11., saj sploh ni tako nemogoč datum hih in zagotavlja prav’ga škorpijončka!(;

  5. Eva, zelo lepo si napisala.:)))))

    • Hvala😀

  6. bravoooo :))

    • 😀

  7. ah, kaj bi jaz dala za takole porodno izkušnjo! Bolečine gor ali dol. Veliko je itak v glavi in psihi… tako pa nam spet “grozi” CR😦 ampak upanje ostaja😉

    • Sam Tanja, bolelo je reeeees. Tukaj mi ni glava – psiha nič pomagala :S Seveda pa vse pozabiš, ko je enkrat mimo. No, želim ti srečno do konca in en super porod! ;D

  8. res lepo napisana porodna zgodba Eva .Upam ,da se ti kmalu pridružim še jaz,))

    • No, tudi mi ti želimo da boš kmalu spet cartala malo štručko😀

  9. cestitke + use kar spada zravn…!🙂
    p.s. na 1. slikici izgledas kukr jessica biel…

    • UUUuUuuu hvala😀 Zanimivo😀 To pa je kompliment😀

  10. ja jaa, verjamem, da je bolelo🙂 So pa različni načini sprejemanja bolečin…

  11. ja iiiiiiiiii❤ kocinasto!!🙂 sicer pa imata z malim princem veliko skupnega… Eva 1.1.<3 Urh 1.11.<3
    Si pa nekako potihem upam predstavljati, da to le ni bila zadnja porodna zgodba😉

    • Ja, ja sej me hecajo, da zdej pa še punčko. Sam mislim da je to to. Sicer nikoli ne reči nikoli, ampak mislim da bo dva dovolj😀 Finančno in prostorsko😀 Sej bojo pol vnuki😉😉😉

  12. Sicer bo najbrž zvenelo grdo, sam vsi dojenčki niso lepi. So luškeni, ker so drobčkeni, simpatični, ker lepo pančajo, sam lepi? Ne. Vsaj meni pač ne. Sam tale Urh pa je res pravi lepotec! RES je lep!

    Želim Vam čimmanj ljubosumja in čimveč lepih trenutkov!

  13. Oooooo najlepša hvala za taaaaaak kompliment😀 Sem mogla kr atiju prebrat😀 Hvala😀

  14. In danes je tale naš dojenček postal malček. Kako hitro gre čas. Je pa super se z mislimi vrniti v čas akcije ;D❤

  15. Hello, all is going fine here and ofcourse every one is
    sharing facts, that’s truly good, keep up writing.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: