Spet in spet in spet.

V cca. dobrih 2 letih bila 3x pod narkozo. 😦 Ni mi všeč! Prvič – šesti teden po porodu Anžeta – na rednem poporodnem pregledu na ultrazvoku viden problem, ker naj bi pač nekaj ostalo še noter – potrebno čiščenje. Drugič – po 6 tednih nosečnosti – spontani splav – potrebno čiščenje, itak. Tretjič – tretji teden po porodu Urha – bolečine podobne vnetju mehurja – potrebno čiščenje, ker naj bi spet nekaj ostalo noter. Celo dežurna zdravnica v zdr. domu ni vedela kam me naj da. Vnetje mehurja ali ginekološki problem. In na ultrazvoku se je spet pokazalo. Kar ne morem se rešit moje preljube porodnišnice. In potem še komentarji in očitki ljudi, od katerih bi to najmanj pričakovala – potrebovala – da to je zato, ker se ne pazim, pa ker bosa okol hodim, pa da sem si sama kriva da sem se prehladila… Ja seveda, skoraj 4cm kepa je ostala noter po porodu samo zato, ker sem bosa hodla. Aja neeeee, kr noter je skočla, ker sem bosa hodla. Jaaaa pa ja de. Zanimivo da ko sem bolana jaz, sem vedno za vse kriva sama in poslušam vedno iste očitke. Ko pa zbolijo oni, je pač tako da pride bolezen naokoli. Oni pa že niso nič krivi. Aaaaah, vedno ista pesem.

Mah, vse bi še šlo če bi mi le kdo lahko razložil kako se lahko po vsakem temeljitem pregledu posteljice po porodu (ki naj bi šla popolnoma v celoti lepo ven) kar dvakrat ostane “nekaj” noter in da je potrebno čiščenje. A morda nekdo na moj račun izpolnjuje v naprej določeno normo, ker se pač mora opraviti toliko  in toliko posegov na leto. Ali pa sem res taka “srečnica” da pač ne gre drugače pri meni. Verjetno bi na vse gledala drugače, če ne bi v času srednje šole bila med prakso deležna ogleda ginekološkega posega – čiščenja. Nekaj popolnoma rutinskega, grobega in predvsem nečloveškega. Sami slabi spomini 😦 Po tekočem traku se ženske zvrstijo na operacijski mizi in vse “postrgano” se skupaj zliva v zbirni posodi. Od ne/spontanih splavov, do čiščenja po porodu, prekomerne mesečne krvavitve…. Da o nespodobnih komentarjih niti ne zgubljam besed… Ni da ni. A, ko se človek enkrat sam znajde na tisti postelji, … Ja res je – sej ne vemo kaj se z nami dogaja. A vseeno. Ni prijetno. No, pa ne bomo o tem. Odnos (vsaj do trenutka, ko te narkoza odnese na “dopust”) celotnega osebja je bil na nivoju in počutila sem se popolnoma v varnih rokah. So pa imeli baje zelo veliko dela z menoj med prebujanjem, saj kar ni in ni šlo. Do zdaj mi narkoza ni delala nobenih problemov. Kar naenkrat je bilo polno zdr. osebja okoli mene in čakali so, ali bo monitor, ki prikazuje % kisika v krvi pokazal vrednost, ki pravi OK JE. Bila sem budna, vedla da moram dihat… a ni šlo. Ujeta v svojem telesu… brez dihanja. Ven je šlo, vdih pa nikakor. In potem pade meni zelo ljubo vprašanje. Gospa ali vi kadite????? Noooooooot ! ! !  No, po čiščenju dihalnih poti, inhalatorju in kisikovi maski jim/nam je le uspelo. 95%  Potem sem počasi pristala nazaj na zemlji. Vsa v cevkah – antibiotik, pa umetna hrana, …

Boleča čeljust, vrat in plava roka sta dokaz, da so se pošteno ukvarjali z menoj. V odpustnici pravijo, da je bilo potrebno odstraniti 3,5 cm ostanek iz maternice. Račun posega: 900 eur. (za primerjavo: porod: 1100 eur) Tokrat so se me lotili s kamero. Verjetno, ker je že tretjič in da ne strgajo tja v slepo, na grobo.

Ker me je narkoza pošteno zdelala in ker naš Urh poleg zize – odlično obvlada tudi flašo, sma se odločila da si jaz lepo spočijem in predvsem naspim, vlogo mame pa je prevzel Grega, tako da Urha en dan ni bilo z menoj. Anže pa je imel itak v planu vikend počitnice v Celju, tako da še vedel ni, da me ni 😀 Tako da JA – priznam, tista noč je bila več kot odlična (pa čeprav je Urh ponoči super priden). Sama v sobi, tišina, spanje v paketu celo noč, utrujena od vsega, a vseeno vesela da je za menoj in da ne boli več. Zjutraj pa sem komaj čakala da pobegnem domov k mojim lumpom 😀 Zdaj pa res srčno upam, da me porodnišnica ne vidi več! Ne grem se več! In pika!