Človek – pes

Človek.

Pes.

Človek. Pes. Skupaj čudovita kombinacija – čista ljubezen. In dokler imajo ljudje radi pse in psi radi njih je to nekaj najlepšega kar je možno. Ko pa naletiš na primitivne izmečke naše preljube Zemljice, pa se pri meni vse konča. In tako je bilo par dni nazaj, ko smo se dobili s prijatelji na Šmartinskem jezeru. Mi2 2 otroka, 1 pes. Ona2 1 otrok, 2 psa. Popoln komplet 😀 Aja, da ne pozabim neskončno ljubezen naših kosmatincev do vode 😀 Čist zasvojena. Moj lump sicer po srcu mlad par mesecev, a žal ga njegova 10letka rahlo izdaja pri fizičnih aktivnostih 😦  Torej… naša lumpa direkt v vodo.

… po vseh vodnih norčijah v naših skupnih 10letih, je Šark preplaval in obrnil že vsak kamenček v rekah, jezerih, morjih, lužah, mlakah, ribnikih … 😀  In vse do tega popoldneva ni nikjer, nikoli in nikdar slišal ničesar podobnega temu. Prepotentna, narcisoidna, do usnjene kože od sonca preprečena gospa tam nekje proti 60letim se je začela nekaj razburjat nad nami, da ona se kopa tu že 25 let in če mi res ne mormo nikamor drugam peljat psa ohladit. A res, gospa? Kam po vašem mnenju pa bi bilo fino peljat psa kopat? Morda v kakšno mestno bazensko kopališče??? Nooooot. Če je kje primerno je primerno ravno tukaj in nikjer drugjem, bjaaaaaač! Ma dobim kurjo kožo in bes od prstov do glave. In pri takih lahko grem do konca! Prav tako tudi prijatelja … in bilo je prav zanimivo. Za piko na I, pa bi lahko poskrbela na koncu le še Šark in Xana – da bi se dobre volje za “zahvalo” stresla in otresela tik ob tečnobi babji. Kura smotana! Aaaaaaa, kok je bila vzvišena in pametna.

Urhek je mirno vse opazoval iz vozička in se navdušeno smejal pasjim prijateljem, ki ji naravnost obožuje. In tako je prav! Psi so zakon. Ne pa take tečne stare kokle. Pa da ne bo zamere – nimam nič proti starejšim ljudem… Ampak rajši imamo tiste, ki se ustavijo ob vodi in z nasmehom na obrazu opazujejo našega kosmatinca kako skače v vodo in uživa, ne pa te, ki si jezero lastijo in menijo da lahko samo njihovo “telo” plava tam. Ta čudna bitja od ljudi – verjetno bentijo tudi čez vse mlade družinice na počitnicah in jim grenijo trenutke med vodno zabavo – kao da dojenčki ne smejo lulat v morje.

Kot dokaz za vse, ki se bodo morda strinjali s tole našo koklico pa fotografija obvestil ob jezeru. Nikjer ne omenja psov, nikjer ne piše da se ne smejo kopati. Za posladek vsega napisanega pa citiram eno od alinej: “ni dovoljeno: KOPANJE IN POTAPLJANJE”. 

Tako pa predraga precenjena gospa. Sporočam vam, da se je naš čisti, negovan in veliko bolj prijazen pes (kot vi) tukaj kopal že 10let in se še bo kolikor mu bo volja do konca življenja! In da upam da se ne srečamo nikoli več… ker vam bom vašo prepotentno faco nabila na tole opozorilo! Tak! Nej vas poje 100kg som! A oni se pa lahko kopajo z vami al kako? Pfuuuuuj!

Psi so zakon!

Porodniška = bolniška! :(

Ja vem. Prah, prah, prah. In kar nekaj krepkih kg pajčevine se je nabralo na mojem blogiju 😦 Bošči ja, cele tri mesece ni nihče pobrisal prahu tule… ampak kaj ko sem skoraj celih 7 mesecev imela tudi v realnosti (ne samo v virtualnem svetu) enega (vmes celo dva) velikega, non stop bolanega boščija 😦 Noro.

In zdaj, zadnje čase kaže precej bolje, optimistično, zdravo. Gremo naprej in upam da preostanek porodniške preživim kot se spodobi in ne kot ena neskončna bolniška 😦 Koz smo rešeni za lajk forever, bronhiolitis se nam zaenkrat še ni ponovil (trkam) – tega sem se namreč najbolj bala – ponavljanje in bolnica v neskončnost… Ampak se ne damo! Premagali smo prvi ruker bacilov, zdaj pa upam da vse do vrtca ne bo hujšega. Potem pa… kar bo bo. No, če že mami ni pridna na blogu (ampak opravičeno, ker enostavno ni in ni časa za pritiskanje na gumbe prenosnika), sta pa zato lumpa super pridna in veselo poročata o svojih dogodivščinah. Ampak tudi na mojem blogu ne gre brez besed o njiju. Torej, veliki lump je premagal prvo večjo konkretno pošiljko trme (triletnikov), s katero smo se ubadali zadnje čase in jo uspešno poslali nazaj v vesolje. Do prihodnjič ;D Zdrav kot dren, razen grdih kozik, ki so tudi rekle ADIJO. Urhek pa pridno napreduje. Obožuje velikega brata, on pa lahko skoraj da skače po njemu in on se mu bo še vedno samo in na polno smejal 😀 Ljubezen, ni kej ;D Pojedel ga bo od navdušenja ;D Od 6meseca naprej, ko smo ga za hec začeli dajat na kahlico, pridno kaka v njo in reeedko kdaj oz. še samo ko smo na terenu da je kdaj plenica polna. Drugače pa, kot da bi vedel raje počaka ali pa malo bolj pojamra in ko dobi svojo kahlico – bumaaaa :d Me happy happy ;D Spimo itak že dolgo in še vedno cele noči. Me happy happy še bolj  :p  Jedec je pa tudi super priden, da o količini hrane (v enem obroku celo prekaša Anžeta), sploh ne govorim! To je to, ostalo pa nej povedo fotke, nastale (ponovno seveda) izpod profesionalnih prstov našega Sašota in “asistentke Lee”  😀 Hvala hvala hvala.

This slideshow requires JavaScript.

Aja, smo pa čist hepi hepi hepi, ker se mi bo le uresničila želja, da poletim s svojimi tremi lumpi via Grčija. Konec avgusta nas ni! Anže pa tut čist hepi hepi, ker letalo je pa le letalo 😀 Komaj čakamo!!! By by do naslednjič. Srčno upam da kmalu ;d