30

1982 … vrtec … kolo … šola … zabava … srednja šola …  Triglav … skuter … Grega … koncerti … Šark … koncerti … matura … potepanja … koncerti… študij … diploma … zabava … motor … potepanja … služba … avto … koncerti … stanovanje … Kreta … koncerti … Zakintos … poroka … Tenerife … Anže … zabava … koncerti … potepanja … Urh … zabava … koncerti … potepanja … 2012 … 30 let ! Le kdaj? Le kdaj je minilo? Takole lahko večje “prelomnice, užitke, izpolnjene želje” zapišem v parih vrsticah… Pa so se zgodile v 30letih! S samo številko oz. mislijo da sem stara 30 let nimam večjih problemov oz. nisem zdej padla v neko krizo, a vseeno si rečeš – le kdaj je vse skupaj zdrvelo mimo. A ko se obrnem nazaj, ko vidim da mi je vse zastavljeno približno v celoti tudi uspelo sem vesela. In gremo naprej, po naslednjih 30 ;D in naslednjih … ;D

Published in: on 1 januarja, 2012 at 7:00 dop  4 komentarji  

Prazniki

Zdaj ko je postalo malo bolj mrzlo in ko je končno padel prvi sneg in ko so na pohodu prvi bacili pa lahko še ena objava pade na temo PRAZNIKI, ZIMA, BOŽIČ.

Uspelo nam je napisati pismo Božičku (letos si je tavelik lump zaželel zmaja :D),

sprobat prvi sneg, spečt dišeče medenjake, postavit sneženega moža in seveda postavit praznično drevesce.

Anže je zdaj ravno prav velik lump, da mu ves ta praznični rompompom na polno dogaja… se veseli Božička in je ves navdušen nad lučkami. Ko vidim vse trgovske centre okranclane že skorajda konec oktobra mi je grozno. To je res prehitro, ampak vem ja, pri njih je glavni razlog zaslužek, zato hitijo. No, meni osebno je mesec december super in v mesecu decembru je čas za lučke, bučke, jelkice, darila, sladke pregrehe (ja, 1.1. je idealni za začetek diet, ne? ;D) in še kaj. Januar mi predstavlja konec lušnega in pomeni “jooooj kje je pomlad – poletje”. Zato tudi vedno v začetku januarja podrem jelko, ker nima več svojega čara. Zato jo postavimo tudi malo prej v decembru, da dlje traja in ne čakamo na prepozni 24.12, ker bi jo potem lahko občudovali samo en teden.

Kdaj pa vi krasite? Če sploh? Imate jaslice? (mi imamo kar polarne medvedke na snegu – bo Anže na svojem blogu pokazal)

 

Published in: on 20 decembra, 2011 at 10:19 popoldan  4 komentarji  

Babice in dediji

Le kaj bi brez njih. Mislim da sem nekaj podobnega že pisala malo po rojstvu Anžeta – ko se zares zaveš, da bi bilo brez njih veliko težje. Ko je super (brez slabe vesti – in ko veš da je otrok v odličnih – najboljših rokah) dati otroka v varstvo in si privoščiti popoldanski odklop v dvoje, ali kino večer, ali za tiste bolj pogumne (sploh v štartu, ko je še otrok dojenček) celo morda vikend odklop v dvoje. Ja vedno sem in bom poudarjala, da je že res da sta mami, ati in otroci = DRUŽINA, a menim, da je za zdrav, uspešen odnos med partnerjema obvezen oddih, odklop, karkoli pač že V DVOJE. Ja, otroci so naši, otroci so najbolj pomembni, naše bogastvo a otroci bodo zrasli, odrasli in odleteli iz gnezda. Ostaneš pa ti in on – torej MIDVA – in če se v obdobju odraščanja otrok med partnerjema vse ohladi, oz. če živiš edn mimo drugega – ne vidim smisla oz. kako živeti na stara leta. Treba je delati za DANES, JUTRI in za to – da bo čez 50 let še vedno vse tako kot se šika. Ja težim, ampak vem da mi prekleto paše in da je prav, da se vsaj enkrat na mesec, če ne na teden odklopim in greva sama. Midva se tega pravila pridno drživa in npr. najini torek kino večeri so obvezni. No, vsaj bili so. Z novorojenčkom je bilo to seveda razumljivo na pavzi, zdaj pa ko je Urh postal dojenček in ker je priden, zdrav in nenaporen ga z veseljem pustima babicam in dedijem in greva sama na razvajanje. Anže k enim, Urh k drugim. Da se akcija malo razporedi, da ni prenaporno 😀 Potem nekoč/nekdaj, ko pa bosta oba že večja lumpa,  pa razumljivo – da bosta hodila skupaj na potepe/počitnice k enim / drugim. 😀  Anže obožuje vse 4 in prav je tako. Verjamem da bo tudi z Urhom tako. Delamo na tem ;D

Kaj je pravzaprav razlog te objave? To, da mi grejo vse dlake pokonc, ko mi kdaj kdo reče – BLAGOR VAMA K SI LAHKO TO PRIVOŠČITA! Tisti ki si ne dovoli, ne želi, ne more, noče, niti ne poskusi kdaj dati otrok v varstvo in uživati v dvoje je revež! Ja! Moje sožalje! Je že res, da je odlično imeti obe babice in oba dedija na razpolago in JA, se zavedam da sma velika srečneža da jima lahko zaupava otroke in da nam dobro uspeva. Ampak verjamem, da kjer je volja tam je pot in se najde tudi še kakšna teta/stric, prijateljica/prijatelj, varuška … Samo dat je treba! Zaupat, verjet. Se splača. Na vas je! To je naložba za kasneje – za zakon/odnos…

Babi Olgica, Babi Ilena, Dedi Lajko in Dedi Miso hvala za vse razpoložljive urice, ki jih posvetite najinima lumpoma 😀 Anže in Urh vas imata rada 😀 Midva pa tudi 😉 Upamo, da ni prenaporno.

Nč, to je to. Držte se! Pa pejte oz. pejta kdaj sama na luft ! Resno! :p  Za vse tiste ki ste oz. še boste starši pa priporočam da začnete kr na začetku! Takoj 😀 Nimaš potem problemov ;D

To je to. Pa še ena naša skupinska za konec ;D

Se že veselim tega petka – koncert Siddharte, pa potem še en lep decembrski večer po Ljubljani v dvoje… Pa na mojo 30ko – 1.1. pade savna. Mmmmm, še bo lušno! Vesele praznike! S svojo družino in v dvoje!

Published in: on 14 decembra, 2011 at 9:45 popoldan  2 komentarja  

Cotič Ink

Jap, spet sva se dala malo porisat 😀 Ker sma velika navdušenca tatujev in ker sva oba že dvakrat porisana in ker je drugi tattoo bil posvečen Anžetu, se je bilo potrebno popikat še v tretje in posvetiti delček kože tudi najinemu drugemu angelčku Urhu 😀 Ko se je zgodil prvi tattoo sem rekla – to je to. No, danes pa imam že tri 😀 Pa ne rečem da je zadnji 😀 To mi je pač všeč. To sem jaz. Vsako tele ima svoje veselje, ni tako? Pa naj se križajo, pa naj govorijo da sma nora, da to ni normalno, da mi bo kmalu zmanjkalo prostora za tattooje. Ja pa ja de. Imam še dovolj prostora 😀 Aja, za vse navdušence priporočam tudi tile dve seriji – LaInk & MiamiInk. Odlični sta!

Moj novi:

Gregov novi:

Aja in če kdo še vedno cinca BI / NE BI / BI ? ? ?   Biiiii!!! Bolečina ni huda! Sicer pa ženske… ko enkrat rodiš – ni nič več na svetu hudega ;D ;D ;D

 

Published in: on 7 decembra, 2011 at 8:42 popoldan  2 komentarja  

Kako nam gre?

(moja želja – takšna fotka in zaklicati – ADIJOOOO PORODNIŠNICA 😀 😀 :D)

(gremo domov)

Hja. Takole. Mali in veliki lump sta super. No, sej midva tut 😀 Edn živc na en način, drugi pa zahteva drugo pozornost. Tako da dolgčas nam ni. Akcija non stop, ko oba dol padema okol 19h – ko zaspi prvi lump. Ampak akcija se takrat še ne konča čisto 😀 Nadaljujema še z drugim lumpov. Ampak vsekakor bolj na easy. Plenica, mleko, kupček, hodimo hodimo hodimo (par minutk je treba hodit hodit hodit, ker mala rita ima senzor za premikanje in ko si na miru mu ni všeč). Ja ja, sej pol zaspi in je miiiiiiir dolgo 😀 Nasploh gremo nekako po istih tirnicah kot pri Anžetu. Veliko spanja, jokanja skoraj nič in jest jest jest. Patronažna je pri nas zaključila, saj pravi da Urh super raste in se redi in da nima kej več pri nas iskat 😀 Ja ja, tudi z zloglasnimi kapljicami že brez katastrofe (ni sledu o krčih) furamo dva tedna in srčno upam da bo tako tudi naprej.

( prvi obisk bratca )

Najbolj od vsega pa me je bilo strašno groza kako bomo furali ponoči, da ne bo Urh budil Anžeta… in obratno. Ampak oba tako sladko spita da kr joj. Anže itak nekje od 19h do 6h. Urh pa malo začivka, ga hitro priklopim in spi naprej 😀 Papca ob 1h in 5h. To je to. Je že nekak ujel ritem teh ur, kar je super 😀 Jutri imamo zadnji dan atija doma, potem pa jovo na novo prepotepat celo leto porodniške. Ko se pa enkrat vrneš v službo in gre otroček v vrtec pa čas tako ali tako začne spet noret 100 na uro. Naj se pohvalim, da je Urh najmlajši model (5 dni) našemu najboljšemu stricu Sašotu, ki vedno poskrbi za nepozaben foto material. In odrezal se je odlično! Urha mislim ;D Ja ja, sej Sašo tudi 😀  Kdaj se pa ne ;D

Evo naša dva lumpa 😀 Eni jim pravijo dvojčka 😀


Pravijo pa, da če ne pohvališ na glas, se zna zgodit, da se super stanje prav kmalu pokvari. Zato moram napisat, da je Anže en super nežen in pozoren bratec Urhu. Ja je res da prihaja v obdobje odraščanja – ki se mu reče TRMA in da je drugače pravi mali tempiran bombek energije … ampak do njega je tako nežen, ljubeznim in prijazen, da kar ne moreš verjet. Kar cartal in lupčkal bi ga 😀

In da ne pozabim, njegovih prvih izjav ob prihodu Urha.

“mami, a zdej ko nimaš več trebuščka pa lahka po teb skačem?”

“mami, kje ima Urh igračo za mene”

— in potem ko je dobil igračo je v bolnici rekel: “mami, zdej lahk gre pa Urh nazaj v trebušček :d ”

in ko smo prišli domov, mi reče:

“mami, kje imaš pižamo 😀 ”
In danes, ko sta babi in dedi šla domov in je babi držala Urha… Anže reče :”babi, Urha dej nazaj!”  😀 😀 😀

Nikoli ne bom pozabla besed med. sestre, ko je prišla zadnji dan do mene in rekla: “vesta vidva sta pa tako nezahtevna, da sploh ne vemo da vas imamo tukaj… Ampak naše pravilo pravi: skulirana mami, skuliran otrok” 😀 Men je pa kr greben ponosa zrasu takrat 😀 Mislim da s čim manj paničarjenja, kompliciranja in straha se vse da. Pa dejte otroku jest, če se joka! Ja, ne na uro gledat. Enkrat pač hočjo na eno uro, drugič pa na štiri. Sej ne rečem da ne pride kriza, ko bi dala oba za par ur na OFF in čist padla dol, ampak potem ti edn reče “mojaaaaa mami” in se stisne k tebi… Drugi pa se ti koma pjan od mleka med spanjem nasmeji… In svet je lepši! To sma hotela 😀 To imava 😀 Zdaj smo štirje in gremo naprej 😀 Kaka sta, taka sta, naša sta – SAMO TO JE VAŽNO! 😀 (Zoran Predin)

Tako, Urh se z naslednjo objavo nekako poslavlja iz mojega bloga in se seli k svojemu velikemu bratcu. Veselo branje še naprej… ;D Anže pa je TUKAJ predstavil svoje občutke ob prihodu bratca.

Published in: on 20 novembra, 2011 at 8:58 popoldan  11 komentarjev