Hmmmm. Dobro vprašanje. So blogi res preživeti? Je to konec? Je Facebook naredil svoje? Ljudje res nimajo več časa? Vse preveč blogerjev zaključje tipkarsko spletno poglavje, nekateri so obupali že takoj po parih objavah, nekaj po dolgoletnem pisanju, nekateri raje sploh začeli niso…
Ampak NE! Nisem rekla še zadnje besede – oz. zatipkala zadnje črke. Ne! Traja čist predolgo da bi bilo vredno zaključit zaradi pomanjkanja časa, bilo je prefajn, imam preveč bralcev, imam preveč spominov, preveč objav, preveč prošenj da naj ne neham – ker je moj blog njihova prva stvar, ki jo določeni posamezniki čekirajo vsako jutro – pravijo da jim je to že pravi ritual zjutraj za sprostitev. In zaradi teh besed, pohval ostajam.
Ok priznam, da bi si res želela omejiti branje za določene, a z gesli in zaklepanji se mi res ni za ubadat, ker potem širša javnost ne pride zraven, tako da ostajam odprta za širni svet 😀 še naprej ;D
Res da je med poletjem pajek močno prepletel mrežo na mojem blogu, prav tako na lump-ovem. Ampak verjamem da jo bom uspešno pometla dol in jeseni bolj pridno nadaljevala z bloganjem. Sploh v obdobju ki prihaja, vidim svetlo točko – rešitev za oba bloga. Najprej en mesec popolne svobode in miru… po porodu pa veliko spanja novega lumpa, jaz pa hop na računalnik ;D – če ne bom tudi sama smrčala z njim ;D
V preteklih mesecih pa res ni bilo časa, nismo nič doma, smo potepuhi (kar nimam nič proti) – ena potepuška familija, ja. Materiala je že in še bo. Nč bat. Do takrat pa prosim za razumevanje in nikar me ne nehajte brat 😀
Eva
Jutra so postala moj najljubši del dneva. Lumpa oddam v vrtcu, se pripeljem do Celja, parkiram jeklenega prijatelja in se odpravim na najbolj sproščujoč in svež sprehod z mojim kosmatincem.
Glede na to, da vročina po zaključeni službi – tam nekje ob 15h že močno seka proti 30 stopinjam (in ker jo v trenutnem mojem stanju bolj slabo prenašam), ga ni lepšega kot svežega, ravnoprav toplega jutranjega sprehoda.
Ko se vse prebuja, ko je vse še sveže – spočito, ko se trava svetlika v jutranji rosi in če znaš prisluhnit, ne moreš verjet kako divjo žurko imajo ptiči na vse zgodaj zjutraj 😀
Res sproščujoče – samo prisluhnit je treba. Pravi balzam za glavo, ki se potem 8 ur bori s strankami, telefoni in rešuje zakomplicirane primere. In zjutraj med sprehodom do službe se mi prav nič ne mudi! Uživam in to je to! 😀
Zanimivo je, da kako vsi hrepenimo po toplem poletju… a ko kar čez noč termometer znori tam do 30ke se že pritožujemo in iščemo klimatizirane prostore. Ah, sej nam nikoli ni prav 😀 Ampak pomlad – poletje sta vseeno naaaaajboljša. Aja, da ne pozabim tudi na super večere, ko se vse počasi ohladi in segreta zemlja ravnoprav greje večerne urice 😀
In ja. Sadjeeeee je tudi ena prednost pomladi – poletja. Sem bila prejšnji teden po dolgem času na tržnici in razlika je res še vedno zelooo očitna! Jagodeeee so dišale tako zelo, da enostavno ne moreš mimo. In okus? Sočneeee, sladke. Jutri šibam po marelice, hruške in jagode! Ja na tržnico! 😀
Pa vi? Poletje? Vročina? Klima? Jutro? Večer? Pomlad? Kaj vam je najljubše?
Jutri ne pozabite prisluhnit naravi!
Smejte se in vse bo v redi 😉 😀
Pa tole paše zraven: moja strast – dobra muzika. Stožice, prihajam!!!
Moj najbolj nesimpatičen mesec je vsekakor november in takoj za njim januar. November, zato ker je zares konec poletja in ker se z novembrom ponavadi začne konkreten mraz, veter, dež, jesen, zima prihaja, konec lušnega, adijo morje za eno leto, … Ok, pol pride sicer december in je vse v lučkah, bučkah,… ljudje so praznično razpoloženi, praznovanja, žuri in obdarovanja.
In potem pride tisti meni takoooo tečni januar… Zakaj? Začne se že s 1.1. ko je vsega prazničnega konec,… tekoči račun prazen, leto dni starejša, hujšamo :D, zima še vedno kaže zobe, kratek dan, tema non stop, mrrrrrzlo, stroški registracije so si tudi zbrali januar, …
No, ampak kar ne dohajam več kako noro iz dneva v dan pičijo kazalci na uri,… listi na koledarju s svetlobno hitrostjo odpadajo in že je tu februar,… veselim se pomladi, še bolj poletja,… morja, sonca, japonk, kratkih hlač, …
… in potem spet pride november… za njim kmalu januar.
Predvsem pa se divji tempo pozna na našemu kiflčku, ki kar kipi od rasti, čvekanja, smeha, znanja, zdravja… in prav je tako! Le kaj bi brez njega 😀 On je naaajboljši – vse mesece, tudi novembra in januarja 😀
Naj bo prva letošnja objava ena sama, velika, dolga, debela, vesela, neskončna zahvala. Upam da se vsak najde v njej. Če se vam bo le dalo do konca prebrati 😀
Torej, sledi eeeen doooogli VDIIIHHHHHH in gremooo: “HVAALAAAA” za vijolice, torbe, čevlje, vrtnice, parfume, ogrlice, …
(radiii se mejte, pa nč kregat!)
Ok ne ne ne, tako pravi meniiii supeerrr komad… zdaj pa jaz:
Hvala za zdravje vseh mojih, odvečne kilograme, zaradi katerih vem da nam ni hudo in da še vedno uživamo in da se imam spet nad čim za jezit v 2011 😉 vse koncerte, pridnega lumpa, tone smeha, poln hladilnik, super službo – ker imeti službo je v teh časih čisti čudež, super babici in dedija, ki so nama res v pomoč ko potrebujemo varstvo, vse kavice s prijatelji, Benki in Keithu za par super večerov, ki smo jih preživeli skupaj, Lei in Sašu za vse fotosešne in super fotke, varstvo in skrbni oskrbi Šarka, Barbari in Žigu za najlepšo princesko na svetu – Laro Julijo 😀 (ja sej vem da je njuna, ampak mal je pa tudi naša :)), prababici Marici, ki je tudi več kot odlično vskočla z varstvom, ko smo ga nujno potrebovali, Anžetu za še eno najlepše, najbolj razburljivo, nasmejano, veselo, zaljubljeno leto, Katji ker je kar je, Brini tudi, a žal tempo in čas ne dovoljujeta vedno da bi bilo, kot je včasih bilo, pa mati naravi za vse novo rojene bisere in še se veselimo novih 😀 … (januar bo pester), pa seveda mojemu zlatemu možu za vse 😀 in še več, pa super sodelavcem, pa mojemu kofe klubu, pa vsem, ki smo se letos uspeli spoznati (Manja&Janez, Aleš&Vesna&LL&YY, Bohemi, Nina&Nace, … ), vsem boleznim ki so bile in odšle (že mora biti tako… vse se zgodi z razlogom), super zdravnikom, naaaajbolj prijazni jutranji vzgojiteljici na svetu, ker verjamem da nama bo uspelo in vzgojiteljici Mojci&Maji kateri je že super uspelo :D, hvala za nadure, kar pomeni da bosta se dva meseca vesela meseca v denarnici :D, hvala vsem bagijem in knjigam, ki nadvse razveseljujejo najinega pikija, hvala vsem Božičkom sveta, ker tudi zgodba o Božičku ima svoj efekt 😀 in mislim da bo trajala celo leto :D, Rolling Trainu za nepozaben večer, Kseniji za super uspešen ustvarjalni dopoldan v njeni sladki ustvarjalnici, levim in desnim celjskim sosedom za vsa darila in voščila, vsem mojim, Gregovim in Anžetovim tetam in stricem za darila!, Simoni z družino za vso otroško opremo in igrače, vse (še vedno v večini zelo) naspane noči, hvala za plusek in upam še na enega – pravijo da se zgodi vedno kot se mora in usoda že ve zakaj :(, GNR za odličen nov komad – This I love, za večkrat pošpricano in čist namočeno kopalnico – kar pomeni da je nekdo neizmerno užival :D, za sneg, Ikei ker si super pocen pa fajn, Šarku za pridnost, Anžetu za vse mežike in poljubčke, vsem za neodvržene petarde, za vse neprižgane cigarete, za vse trezne za volanom, Flokiju da se kljub dveletni mučkarji še drži skupaj :D, pa da s 1.1. še ni začel naš novi zakon, kar pomeni da ne bo norije ko pridem v službo, pa zobarju za pozdravljen zob, ki še vedno drži :D, policajem, ki upam da nas ne nabijejo nikoli več, sodišču ki upam da bo še dolgo mlelo in mlelo…, za vse super savne, masaže, fešte in uživancije v dvoje, troje,… :D, za nakup novega telefona, legendarnemu siru :D, Norrisu za vse vice :D, tagge v voščilnicah (nooot!!!), Dexterju za najbolj napete ponedeljke :D, za nov jogiiii, Medu Jaki za vse super precartane večere ob branju, … za vsa mačkasta jutra, kar pomeni da smo se imeli dobr, Reviji Evi in Mami, kolesu da je zdržal vse letne čase 😀 na dirkah proti službi, Teekanne za vsa dišeča razvajanja, za smeh in solze, Lego kockam za nočne bolečine, za vse nove semaforje in omejitve (noooot), Siddharti kot vedno :D, Bohemom za vse nepozabne koncerte in ker so kar so, za še bolj koncertno novo leto, vse večerne sprehode v dvoje, mamici za legendarne kiflceeee, super balonarski izkušnji, tašči za vse kulinarične mojstrovine skozi celo leto, Sašotu za nov fotoaparat (obroki pa to…) :D, za vse suhe plenice in kakce v kahlici, Elini&Tjaši &Liamu&Lukasu &Marku &Nacetu, za družbo našemu lumpu, za še vedno pridno zaspanega lumpa, Sašotu za vse karikature smeha :D, kirurgu za lepo zašito lumpovo bučko :), za vse (še vedno v sekundi) tihe večer ko ga dama spat… za vse brane objave na blogu, vsem komentatorjem objav, za vse obiske pri nas in potepanja, za vse odlične filme – še vedno redna obiskovalca kinodvoran :D, za vse kulinarične uspehe za domačim štedilnikom, ki jih je bilo letos res najmanj,… za motor v garaži, za čokolado, Manueli za pito 😀 – Simonu pa za peno :D, za najboljši ričet na svetu, ki ga znava samo midva skupi spocat :D, za vse pohvale in graje, za še več potovanj v novem letu, izumitelju hlač :p, dejmo se sprijaznat da klike res niso za mene!, za še več wi-fi-ja, Petrolova CoffeToGo je še vedno najbolj slastna, za slastne hobotnice iz pečice :D, Tanji in Urošu za vse (čevapi, koruza, kostanj) piknike :D, za odločitev da se ustrižem – že preeej bi se mogla!!! Kava Orange, za zdravje…
Aja, sej res. Za točno 29. super let življenja 😀
Brez vseh vas moje leto 2010 ne bi bilo kar je bilo 😀
… prvi dnevi uvajanja in v nadaljevanju tudi prvi samostojni dnevi v vrtcu so za nami… prav tako pa tudi prvi teden bolniške. Ja to baje pride v kompletu. Skoraj da ni otroka, ki ne bi bil prvo leto vrtca non stop bolan. Glede na količino prejokanih ur in stiske v prveh dneh, tako ni čudno da boščki ne zakuhajo,… da jim pade odpornost in da zbolijo 😦 Ob toliko smrkavih noskov, drugače skoraj ne gre. Pa potegne to za sabo starše na bolniški, miza v službi pa se krivi pod težo vsega dela in žareča telefonska slušalka kriči po nujni prisotnosti v službi,… a če ne gre ne gre… In zato so dnevi po bolniški toliko bolj stresni ko je treba rešiti vse staro in seveda tekoče delo. Maaah, nič fino.
Ni druge, to je treba dat skos… Priznam prve dni sem še kako prekleto obžalovala da sva ga iz super rok privat varstva pri Simoni prestavila v vrtec, a kaj ko je finančno in dolgoročno gledano tako bolje (ko sta enkrat v vrtcu dva, je edn for free). Žal mi je bilo – v smislu: da je treba štartat spet iz nule… pa da slišiš da ta vzgojiteljica ni fajna, pa dobil je samo mlajše od sebe v skupino,… pa da je tako in tako to v našem vrtcu in da ni tega in onega, pa da je to čudno in da niso nič kaj zunaj in da to in ono … Pa minejo uvajalne urice,… pa hodiš po otroka in se ti srce trga ko vidiš kako utrujen s krvavo rdečimi očmi (z dudo v ustih – za katero sem prosila naj je nima razen za spanje) te pričaka pri vratih in nori od veselja ko te vidi,… pa je kak dan spet bolje, pa končno ostane sam cel dan v vrtcu,… pa doma neha jesti, pa opaziš žalostno vedenje in večjo navezanost doma, pa čutiš kako mu vročina kuha glavo,… pa vztrajaš ker termometer ne pokaže da bi bil vročičen,… pa te zareže v najbolj boleč kot srca, ko prideš zjutraj na parkirišče pred vrtcom in začne nabirati in plane v jok že ob samem pogledu na stavbo vrtca… pa se istočasno z mislimi (ko sedim v avtu pred vrtcem) spet vrnem v obdobje pred tem, ko je čist vesel začel klicati “teta-teta” kadar sem ga pripeljala k Simoni,… pa je že iskal njihovo domačo muco na vrtu in z veseljem stekel v njihovo igralnico… kjer so ga vsi pozdravili in klicali ” .. že…. Ane…. Annnže…. že … Nnže… “Aaaah.
“Ah, mame pač”, boste rekli bralci. Ampak ni tako. Ko se enkrat nekje navadiš in ko je vse že tipi topi in ni več bolan in nič več ne joka, je vrnitev na točko START spet huda in boleča. Za oba. Za vse.
A saj bo… smo bili že kar v redu (razen jutranje ure, ko ga oddam) a zdaj po enem tednu bolniške trepetam pred ponedeljkom, ko bo naše stanje spet na tisti grdi točki START – znova in znova in znova… Sploh pa raje niti pomislim ne, kako je biti v Anžetovi koži… :S Imam pač srečo da sem ravno jaz tista ki opravlja ta neprijetni del – oddajanje zjutraj. :S Nekdo mora. Ni ga lepšega kot iti po otroka, a časovno (služba v Celju) mi to žal ne uspe – “pripada”.
In potem si ta naš mali lupček sladek pogrunta kako pomežikniti in itak da se vsi topimo … :S
Easy_Riderka - get your motor running 