Zakladka moja

To jutro bom stopila čez kup perila
in te odpeljala v park,
da se boš tam igral.
To jutro bom pustila posodo
v pomivalnem koritu
in ti dovolila, da me naučiš
sestaviti tvoje puzzle


To popoldne
bom izključila telefon
in pustila računalnik ugasnjen,
s teboj bom sedela na dvorišču
in spuščala milne mehurčke.
V tem popoldnevu niti enkrat
ne bom zavpila nad teboj,
še takrat ne bom zagodrnjala,
ko boš kričal in jokal
za sladoledarjevim tovornjakom,
pač pa ti bom kupila eno lučko,
če se bo pripeljal mimo.


To popoldne me ne skrbelo,
kaj boš, ko odrasteš,
ne bom ponovno premlevala
vsake odločitve,
ki sem jo sprejela v zvezi s teboj.
To popoldne ti bom dovolila,
da mi pomagaš peči piškote in
ti ne bom visela čez ramo,
da bi jih popravljala.
To popoldne naju bom peljala
v McDonalds na Happy meal,
da boš lahko dobil obe igrački.


Ta večer te bom držala v objemu
in ti povedala zgodbico o tvojem rojstvu
in kako zelo te ljubim.


Nocoj ti bom pustila čofotati v banji
in se ne bom razjezila, ko boš škropil.
Nocoj ti bom pustila ostati dolgo pokonci,
sedela bova v preddverju in preštela vse zvezde.
Nocoj bom ob tebi dolge ure,
zamudila bom svojo najljubšo oddajo na TV.

Nocoj,
ko ti bom šla s prsti skozi lase
bom enostavno hvaležna, da
imam največji dar,
ki je kdajkoli bil podarjen.
Mislila bom na matere in očete,
ki iščejo svoje izginule otroke,
na matere in očete, ki obiskujejo
grobove svojih otrok namesto njihovih sobic,
na matere in očete,
ki po bolnišničnih sobah gledajo
nesmiselno trpljenje svojih otrok
in v sebi kričijo, da ne zmorejo več.
Ko te bom poljubila za lahko noč,
te bom še tesneje
in še malo dlje stiskala k sebi.
Takrat se bom zahvalila zate.
Ničesar drugega ne bom prosila,
kot le za še en dan s teboj…

Advertisements
Published in: on julij 14, 2012 at 9:33 popoldan  7 komentarjev  

Človek – pes

Človek.

Pes.

Človek. Pes. Skupaj čudovita kombinacija – čista ljubezen. In dokler imajo ljudje radi pse in psi radi njih je to nekaj najlepšega kar je možno. Ko pa naletiš na primitivne izmečke naše preljube Zemljice, pa se pri meni vse konča. In tako je bilo par dni nazaj, ko smo se dobili s prijatelji na Šmartinskem jezeru. Mi2 2 otroka, 1 pes. Ona2 1 otrok, 2 psa. Popoln komplet 😀 Aja, da ne pozabim neskončno ljubezen naših kosmatincev do vode 😀 Čist zasvojena. Moj lump sicer po srcu mlad par mesecev, a žal ga njegova 10letka rahlo izdaja pri fizičnih aktivnostih 😦  Torej… naša lumpa direkt v vodo.

… po vseh vodnih norčijah v naših skupnih 10letih, je Šark preplaval in obrnil že vsak kamenček v rekah, jezerih, morjih, lužah, mlakah, ribnikih … 😀  In vse do tega popoldneva ni nikjer, nikoli in nikdar slišal ničesar podobnega temu. Prepotentna, narcisoidna, do usnjene kože od sonca preprečena gospa tam nekje proti 60letim se je začela nekaj razburjat nad nami, da ona se kopa tu že 25 let in če mi res ne mormo nikamor drugam peljat psa ohladit. A res, gospa? Kam po vašem mnenju pa bi bilo fino peljat psa kopat? Morda v kakšno mestno bazensko kopališče??? Nooooot. Če je kje primerno je primerno ravno tukaj in nikjer drugjem, bjaaaaaač! Ma dobim kurjo kožo in bes od prstov do glave. In pri takih lahko grem do konca! Prav tako tudi prijatelja … in bilo je prav zanimivo. Za piko na I, pa bi lahko poskrbela na koncu le še Šark in Xana – da bi se dobre volje za “zahvalo” stresla in otresela tik ob tečnobi babji. Kura smotana! Aaaaaaa, kok je bila vzvišena in pametna.

Urhek je mirno vse opazoval iz vozička in se navdušeno smejal pasjim prijateljem, ki ji naravnost obožuje. In tako je prav! Psi so zakon. Ne pa take tečne stare kokle. Pa da ne bo zamere – nimam nič proti starejšim ljudem… Ampak rajši imamo tiste, ki se ustavijo ob vodi in z nasmehom na obrazu opazujejo našega kosmatinca kako skače v vodo in uživa, ne pa te, ki si jezero lastijo in menijo da lahko samo njihovo “telo” plava tam. Ta čudna bitja od ljudi – verjetno bentijo tudi čez vse mlade družinice na počitnicah in jim grenijo trenutke med vodno zabavo – kao da dojenčki ne smejo lulat v morje.


Kot dokaz za vse, ki se bodo morda strinjali s tole našo koklico pa fotografija obvestil ob jezeru. Nikjer ne omenja psov, nikjer ne piše da se ne smejo kopati. Za posladek vsega napisanega pa citiram eno od alinej: “ni dovoljeno: KOPANJE IN POTAPLJANJE”. 

Tako pa predraga precenjena gospa. Sporočam vam, da se je naš čisti, negovan in veliko bolj prijazen pes (kot vi) tukaj kopal že 10let in se še bo kolikor mu bo volja do konca življenja! In da upam da se ne srečamo nikoli več… ker vam bom vašo prepotentno faco nabila na tole opozorilo! Tak! Nej vas poje 100kg som! A oni se pa lahko kopajo z vami al kako? Pfuuuuuj!

Psi so zakon!

Published in: on junij 25, 2012 at 7:28 dop  29 komentarjev  

Porodniška = bolniška! :(

Ja vem. Prah, prah, prah. In kar nekaj krepkih kg pajčevine se je nabralo na mojem blogiju 😦 Bošči ja, cele tri mesece ni nihče pobrisal prahu tule… ampak kaj ko sem skoraj celih 7 mesecev imela tudi v realnosti (ne samo v virtualnem svetu) enega (vmes celo dva) velikega, non stop bolanega boščija 😦 Noro.

In zdaj, zadnje čase kaže precej bolje, optimistično, zdravo. Gremo naprej in upam da preostanek porodniške preživim kot se spodobi in ne kot ena neskončna bolniška 😦 Koz smo rešeni za lajk forever, bronhiolitis se nam zaenkrat še ni ponovil (trkam) – tega sem se namreč najbolj bala – ponavljanje in bolnica v neskončnost… Ampak se ne damo! Premagali smo prvi ruker bacilov, zdaj pa upam da vse do vrtca ne bo hujšega. Potem pa… kar bo bo. No, če že mami ni pridna na blogu (ampak opravičeno, ker enostavno ni in ni časa za pritiskanje na gumbe prenosnika), sta pa zato lumpa super pridna in veselo poročata o svojih dogodivščinah. Ampak tudi na mojem blogu ne gre brez besed o njiju. Torej, veliki lump je premagal prvo večjo konkretno pošiljko trme (triletnikov), s katero smo se ubadali zadnje čase in jo uspešno poslali nazaj v vesolje. Do prihodnjič ;D Zdrav kot dren, razen grdih kozik, ki so tudi rekle ADIJO. Urhek pa pridno napreduje. Obožuje velikega brata, on pa lahko skoraj da skače po njemu in on se mu bo še vedno samo in na polno smejal 😀 Ljubezen, ni kej ;D Pojedel ga bo od navdušenja ;D Od 6meseca naprej, ko smo ga za hec začeli dajat na kahlico, pridno kaka v njo in reeedko kdaj oz. še samo ko smo na terenu da je kdaj plenica polna. Drugače pa, kot da bi vedel raje počaka ali pa malo bolj pojamra in ko dobi svojo kahlico – bumaaaa :d Me happy happy ;D Spimo itak že dolgo in še vedno cele noči. Me happy happy še bolj  :p  Jedec je pa tudi super priden, da o količini hrane (v enem obroku celo prekaša Anžeta), sploh ne govorim! To je to, ostalo pa nej povedo fotke, nastale (ponovno seveda) izpod profesionalnih prstov našega Sašota in “asistentke Lee”  😀 Hvala hvala hvala.

This slideshow requires JavaScript.

Aja, smo pa čist hepi hepi hepi, ker se mi bo le uresničila želja, da poletim s svojimi tremi lumpi via Grčija. Konec avgusta nas ni! Anže pa tut čist hepi hepi, ker letalo je pa le letalo 😀 Komaj čakamo!!! By by do naslednjič. Srčno upam da kmalu ;d

Published in: on junij 6, 2012 at 9:31 popoldan  Oddaj komentar  

4. mesece mi4je

Le kam drvi vse skupaj. Zima je zaključena (končno), preživeli brez bolezni (prehlad in kašel ne šteje, dokler je prisoten smeh in dobra volja 😀 ) – zdaj se začne tisto najbolj lušno ;D Sonce, voziček in midva ;D popoldan pa mi4je ;D Juhej! Kako bo šele zdaj čas zdrvel mimo. Ja ja, pri dveh lumpih ne uspeš več listov na koledarju obračat, tako drvi. Sem v mislih malo na hitro preletela te 4 mesece in z naaaaajvečjim veseljem ugotovila da je tudi Urh (tako kot Anže) en super fajni priden nasmejan činkec. Za nami je tako že točno 123 prespanih noči (ok, 1x na noč – 5minutna mlečna pavza ne šteje, ker čisto potiho poje in že spimo naprej) ali povedano drugače (kar se sliši še bolje ;p) 123 neprejokanih noči. Niti ena sama noč vse do zdaj (in naprej ;D) ni bila glasna… in meni se smeji. Res vesela, ker glede na to da oba lumpa spita v svoji (isti) sobi bi lahko bilo zelo pestro. Kar je pa najlepše od vsega da oba, kot bi se zmenila zaspita ob 19h, tako da so večeri super mirni in super najini ;D

No, dovolj besed, preidimo k fotkam. (starim en mesec… ). Ja itak! – Naš Sašo se je spet izkazal ;D Hvala mu! 😀 Hmmm, ja fotk je veliko. Kdor hoče nej pogleda, ostali pa čao. Verjemite pa, da glede na prvotno število fotk je tole mala malca 😀 – top of the top lahko rečem. Težko je bilo skrčit. Vseh je pa reeeees veliko ;D

Držte se! Pa smejte se! 😀

Published in: on marec 2, 2012 at 9:25 popoldan  10 komentarjev  

Grška slast in strast

Ah moja Grčija. Skuhala sem grško musako, v mislih imela grški dopust in med grškim kosilom gledala na mojo grško steno – s sirtakijem v mislih.

Upam da nam Grčija letos uspe. Namen je že tak! 😀 Lefkas – here we come ;D

Simpl drgač! Nč se obremenjevat če bo musaka potem šla iz pekača v obliki tortnega kosa, ker tudi v Grčiji jo postrežejo v posodici, kjer je vse skupaj malo pomešano ;D Važen je okus! Torej, skuhaš krompir. Nardiš gosto bolognese. Popečeš jajčevce. Dodala sem še koruzo, ker je bila ravno odprta v hladilniku. Lahko še kaj po svoje… Plasti: krompir, jejčevci, koruza, bolognese, sir, krompir, preliv (kisla smetana, mleko, jajci, muškatni orešek, sol, vegeta).

Sej tale moja je v bistvu drgač čist obična. Ampak odkar sem jedla pravo grško nikakor ne gre več brez jajčevcev tu not 😀

Šus v pečico na vroč da porjavi in gasa jest!

Published in: on februar 29, 2012 at 6:13 dop  212 komentarjev