Kako nam gre?

(moja želja – takšna fotka in zaklicati – ADIJOOOO PORODNIŠNICA 😀 😀 :D)

(gremo domov)

Hja. Takole. Mali in veliki lump sta super. No, sej midva tut 😀 Edn živc na en način, drugi pa zahteva drugo pozornost. Tako da dolgčas nam ni. Akcija non stop, ko oba dol padema okol 19h – ko zaspi prvi lump. Ampak akcija se takrat še ne konča čisto 😀 Nadaljujema še z drugim lumpov. Ampak vsekakor bolj na easy. Plenica, mleko, kupček, hodimo hodimo hodimo (par minutk je treba hodit hodit hodit, ker mala rita ima senzor za premikanje in ko si na miru mu ni všeč). Ja ja, sej pol zaspi in je miiiiiiir dolgo 😀 Nasploh gremo nekako po istih tirnicah kot pri Anžetu. Veliko spanja, jokanja skoraj nič in jest jest jest. Patronažna je pri nas zaključila, saj pravi da Urh super raste in se redi in da nima kej več pri nas iskat 😀 Ja ja, tudi z zloglasnimi kapljicami že brez katastrofe (ni sledu o krčih) furamo dva tedna in srčno upam da bo tako tudi naprej.

( prvi obisk bratca )

Najbolj od vsega pa me je bilo strašno groza kako bomo furali ponoči, da ne bo Urh budil Anžeta… in obratno. Ampak oba tako sladko spita da kr joj. Anže itak nekje od 19h do 6h. Urh pa malo začivka, ga hitro priklopim in spi naprej 😀 Papca ob 1h in 5h. To je to. Je že nekak ujel ritem teh ur, kar je super 😀 Jutri imamo zadnji dan atija doma, potem pa jovo na novo prepotepat celo leto porodniške. Ko se pa enkrat vrneš v službo in gre otroček v vrtec pa čas tako ali tako začne spet noret 100 na uro. Naj se pohvalim, da je Urh najmlajši model (5 dni) našemu najboljšemu stricu Sašotu, ki vedno poskrbi za nepozaben foto material. In odrezal se je odlično! Urha mislim ;D Ja ja, sej Sašo tudi 😀  Kdaj se pa ne ;D

Evo naša dva lumpa 😀 Eni jim pravijo dvojčka 😀

Pravijo pa, da če ne pohvališ na glas, se zna zgodit, da se super stanje prav kmalu pokvari. Zato moram napisat, da je Anže en super nežen in pozoren bratec Urhu. Ja je res da prihaja v obdobje odraščanja – ki se mu reče TRMA in da je drugače pravi mali tempiran bombek energije … ampak do njega je tako nežen, ljubeznim in prijazen, da kar ne moreš verjet. Kar cartal in lupčkal bi ga 😀

In da ne pozabim, njegovih prvih izjav ob prihodu Urha.

“mami, a zdej ko nimaš več trebuščka pa lahka po teb skačem?”

“mami, kje ima Urh igračo za mene”

— in potem ko je dobil igračo je v bolnici rekel: “mami, zdej lahk gre pa Urh nazaj v trebušček :d ”

in ko smo prišli domov, mi reče:

“mami, kje imaš pižamo 😀 ”
In danes, ko sta babi in dedi šla domov in je babi držala Urha… Anže reče :”babi, Urha dej nazaj!”  😀 😀 😀

Nikoli ne bom pozabla besed med. sestre, ko je prišla zadnji dan do mene in rekla: “vesta vidva sta pa tako nezahtevna, da sploh ne vemo da vas imamo tukaj… Ampak naše pravilo pravi: skulirana mami, skuliran otrok” 😀 Men je pa kr greben ponosa zrasu takrat 😀 Mislim da s čim manj paničarjenja, kompliciranja in straha se vse da. Pa dejte otroku jest, če se joka! Ja, ne na uro gledat. Enkrat pač hočjo na eno uro, drugič pa na štiri. Sej ne rečem da ne pride kriza, ko bi dala oba za par ur na OFF in čist padla dol, ampak potem ti edn reče “mojaaaaa mami” in se stisne k tebi… Drugi pa se ti koma pjan od mleka med spanjem nasmeji… In svet je lepši! To sma hotela 😀 To imava 😀 Zdaj smo štirje in gremo naprej 😀 Kaka sta, taka sta, naša sta – SAMO TO JE VAŽNO! 😀 (Zoran Predin)

Tako, Urh se z naslednjo objavo nekako poslavlja iz mojega bloga in se seli k svojemu velikemu bratcu. Veselo branje še naprej… ;D Anže pa je TUKAJ predstavil svoje občutke ob prihodu bratca.