Labodja družina

Vsako leto pozimi se v Šempetru na Savinji nekaj časa zadržujejo labodi.

Vendar se ne spomnim da bi jih bilo vedno toliko. Temu se ne more več reči labodja družina ampak skoraj žlahta 😉 Res je številčna tale skupinica. Smo prvič na sprehodu na njih naleteli par dni nazaj, ko jih je s tamalo mašino ovekovečil Grega, Anže pa jih je seveda prespal. Tokrat pa smo se do jeza odpravili s foto velikanom in sem si jih privoščila jaz, Anže pa je (ne boste verjeli 😉 ) vse spet prespal. Tale baby-nahrbtnik ima res neko uspavalno moč, ker kadarkoli je v njem zaspi v cca. 10 minutah.

Nazaj k labodji skupinici. Kljub vsej svoji lepoti, barvi in nežni podobi so na meter oddaljenosti kar “spoštovanja vredni ptički”. In kot popolnoma amaterskemu opazovalcu mi je bilo zelo hitro jasno kdo je “veliki ata”. Ves čas je bil v ospredju in opazoval vsak moj gib, za kruh ki sem jim ga metala se ni zmenil. Važno da je branil svoje. Tako se dela!

“hej ti! Pazi kaj delaš. Gledam te!!!”

“moj bo!”

“Hja, ne grizejo samo psi!”

Advertisements
Published in: on februar 4, 2010 at 9:03 popoldan  12 komentarjev  

Po belem tja gor v dvoje

In sva šla. Po dolgem času na Hom in to v tako lepo zimsko idilo kot je že dolgo nismo imeli. Narava se je pošteno zavila v belo mehko kot smetano puhasto snežno odejo.

In zjutraj so bile še ceste na debelo snežne in bele… kot iz pravljice, ker tista rjava plundra potem ni več tako simpatična. Vsi tisti beli hribi in travniki so me spominjali na spenjeno mleko v skodelici kapučina. Mmmmmm, človek bi se kar vrgel tja not.

Danes sva se za jutranji nedeljski izlet v dvoje (in ne v troje) odločila zato, ker je najinega miškolina napadel divji peti in šesti zobek,… s tem padec odpornosti,… smrkanje in kihanje,… tako da je polhek zaspani lepo pančal doma in ko sva se vrnila veselo zadremal v novo rundo spanja 🙂 Babi in dedi pa tudi nista imela nič proti varstvu najinega nasmejanega črveka 😉

Odločitev da greva sama pa se je kmalu med spuščanjem v dolino pokazala za več kot odlično, ker sva bila del poti več na riti kot na nogah, ker je dobro skrit led pod snegom zahteval svoje žrtve. Vsi smo padali kot v videosmešnicah in se na koncu že sami sebi smejali, ker ni ga bilo junaka, ki bi del poti “sfural” brez zdrsa na svoj povšterček zadaj 😉 Si ne predstavljam kako bi spust zgledal z našim bibekom na atijevem hrbtu v nahrbtniku za male bibe. Še fotoaparat sva prav čas skrila na varno.

Lepotica v belem.

V koči obvezen vpis v knjigo pridnih 😉 in seveda sladek kuhanček za razvajanje.

Potem pa res počasi v dolino, saj je obvezno fotkanje in led pod nogami preprečil ekstrmni spust. Med potjo pa sta padli tudi dve odločitvi. Prva – da bo treba ponoviti vsak teden tale 40 minutni švic podvig (v dvoje ali troje) in druga,… da bo počasi treba zares paziti na najin “jezik”, tako da vsakdo od naju, ki bo v prisotnosti črvička izrekel grdo besedo,… mora v njegovo pikapoko prispevati 50 centov. Ja ni kej, še prehitro bo ko bo začel kot papagajček oponašati naše čveke… in le kdo si želi da bi kdaj na koga pokazal s prstkom in začebljal kakšno grdo grdo besedo :S

Nism mogla da ne bi 🙂

Ja na vrhu sva ujela celo sonce.

Tudi za ptičke je na Homu lepo poskrbljeno.

Brez te fotke ne gre.

Štartava vsako soboto ali nedeljo dopoldan (odvisno od plana potepanj za vsak vikend)

Gre kdo zraven?

Published in: on januar 31, 2010 at 5:56 popoldan  6 komentarjev  

Najin krog

img_2657

(Gremo noooo!!!)

Ko je bil moj Šark v najboljši formi in najboljših letih oz. že takoj ko so njegove puhaste mlade tačke bile zmožne zmernega teka sma jo šibala naokoli z rolerji. Uživam na rolerjih in uživam ko sva s Šarkom na terenu, saj razumljivo tudi on to več kot obožuje. Zdaj pa ko se (prehitro) žal bliža že pasjemu abrahamu je rolanje postalo veliko bolj umirjeno – na easy, bi lahko rekli. Ravno tako sicer še vedno komot odtačka najin roler krog, a se pozna razlika da ni več mladenič.

Srčno upam da bova še velikokrat odšprintala ta najin krog in se imela super skupaj (kot vedno).

img_2662

Zdaj je tudi že manj vroče, ker se mi zdi kruto divjati z njim okol po največji vročini, ker se takrat najraje sam skrije na hladne ploščice v kleti, ali pa najde kakšen kotiček v senci na vrtu.

img_2668

Moj moj (utrujen)

img_2671

Published in: on avgust 31, 2009 at 5:57 popoldan  56 komentarjev  

Čudovit dan

Moj prvi dan brez službe. Če bodo vsi dnevi tako lepi kot je bil današnji bo pa tole še kar šlo 😀 Spala sem do 9h (mmmmmm je bilo fajn) potem pa (da se izognem nepotrebnem “pogostem” občutku da moram na wc med sprehodom) kar ne tešče na dolgi intenzivni sprehod. Če bi karkoli pojedla ali popila mi ne bi uspelo eno uro hitre hoje, ker je mehur zadnje čase kar “naporen”. Tako pa je šlo super. Moj jutranji krog je dolg točno eno uro. In nazaj sem prišla pošteno utrujena s prijetno napolnjenimi “baterijami” 😀 Ni lepše kot sprehod v pasji družbi, kjer se nama pridružijo le še spomladansko sonce, petje številnih ptic in voda. Šark (kot ponavadi) seveda ni mogel brez kopanja, ampak ok, sej je že sonce dovolj močno in mu pustim da se hitro zmoči, potem pa naprej po najini poti. Zajčkov in srn še nisem srečala, a glede na pretekla leta še tudi njih pričakujem 😀

Spodnje slike pa so nastale en dan prej, ko je Grega pofotkal našega kamenkota. Obvezno mora vedno en kamenček,  kamen ali pa včasih skoraj že celo skalo potegniti iz Savinje in jo prinesti domov. Ljubezen večja kot do kosti. Tudi jeza nastopi, če mu ga kdo poskuša vzeti.

Če mi bo le sonce oz. vreme zjutraj služilo bom popolnoma vsako jutro opravila tole mojo intenzivno akcijo za dušo in telo,… sam da me le ne bo zagrabilo kje sredi travnika 😀 (morm telefon zraven vzet 😀 )

Šibam pod tuš, nato pa … ah kar pride pride. Sej sem ja na dopustu, ne (se morm še navadit na to)  😀

new-folder-3

Published in: on marec 16, 2009 at 10:41 dop  5 komentarjev  

Kam pa pridemo brez domišlije

Bil je že mrak a moja trma je vseeno dvignila mojo rit pokonci in sama se spravila tik pred nočjo še odtečt moj krog za Savinjo. Ampak ko človek sam v večerni tišini ob prebujanju zvezd in lune sliši še kakšen dodaten pok ali dva v bližnjem gozdičku se prebudi domišljija in na plan pričenjo kapljati najbolj divje ideje. Tako sem med tekom fantazirala, da kako srečni smo lahko da živimo v “nevtralnem” okolju, kjer ni možnosti da bi iz temnega gostega gozda skočila podivjana zver, morda dinozaver?

In ko se približam Savinji si naprej predstavljam da kakšne zverine bi lahko bile v njej, če bi živeli par tisoč let pred našim štetjem. Divji krokodili,

morski psi, ki jim hoja in ubijanje tudi po suhem ni tuja, ali pa krvoločne zveri, ki so jim všeč osamljene rekreativke 🙂 .

No in ko misli odtavajo daleč stran v preteklost, me zmoti prelet helikopterja in že pomislim na možnost živalskih napadov od zgoraj. Kakšni divji ptiči bi lahko prileteli mimo,

ali pa bi se v visoki gosti koruzi skrival sabljasti tiger, ki ni jedel že par dni ali bi mi morda narava raje postregla z nepremagljivo več metrov dolgo anakondo?

Ko pa še nekaj čudno zažvižga v grmovju pa je mera polna in čas je da pospešim tempo in varno pritečem nazaj domov. Mmmm, to pa je bil tempo kot ga še ni bilo si vsa prepotena in prijetno utrujena rečem, ko ležim doma v varnem zavetju 4 sten :). Če bi večkrat tekla v mraku bi bil efekt rekreacije definitivno večji 😆

Zanimivo pa je, da se spomnim ne vse pra pra pra stare živali,… realno možne psihopate, morilce, narkomane, roparje pa moja domišljija nikoli ne prikliče v moje misli.

Published in: on avgust 26, 2008 at 5:00 dop  10 komentarjev