Človek – pes

Človek.

Pes.

Človek. Pes. Skupaj čudovita kombinacija – čista ljubezen. In dokler imajo ljudje radi pse in psi radi njih je to nekaj najlepšega kar je možno. Ko pa naletiš na primitivne izmečke naše preljube Zemljice, pa se pri meni vse konča. In tako je bilo par dni nazaj, ko smo se dobili s prijatelji na Šmartinskem jezeru. Mi2 2 otroka, 1 pes. Ona2 1 otrok, 2 psa. Popoln komplet 😀 Aja, da ne pozabim neskončno ljubezen naših kosmatincev do vode 😀 Čist zasvojena. Moj lump sicer po srcu mlad par mesecev, a žal ga njegova 10letka rahlo izdaja pri fizičnih aktivnostih 😦  Torej… naša lumpa direkt v vodo.

… po vseh vodnih norčijah v naših skupnih 10letih, je Šark preplaval in obrnil že vsak kamenček v rekah, jezerih, morjih, lužah, mlakah, ribnikih … 😀  In vse do tega popoldneva ni nikjer, nikoli in nikdar slišal ničesar podobnega temu. Prepotentna, narcisoidna, do usnjene kože od sonca preprečena gospa tam nekje proti 60letim se je začela nekaj razburjat nad nami, da ona se kopa tu že 25 let in če mi res ne mormo nikamor drugam peljat psa ohladit. A res, gospa? Kam po vašem mnenju pa bi bilo fino peljat psa kopat? Morda v kakšno mestno bazensko kopališče??? Nooooot. Če je kje primerno je primerno ravno tukaj in nikjer drugjem, bjaaaaaač! Ma dobim kurjo kožo in bes od prstov do glave. In pri takih lahko grem do konca! Prav tako tudi prijatelja … in bilo je prav zanimivo. Za piko na I, pa bi lahko poskrbela na koncu le še Šark in Xana – da bi se dobre volje za “zahvalo” stresla in otresela tik ob tečnobi babji. Kura smotana! Aaaaaaa, kok je bila vzvišena in pametna.

Urhek je mirno vse opazoval iz vozička in se navdušeno smejal pasjim prijateljem, ki ji naravnost obožuje. In tako je prav! Psi so zakon. Ne pa take tečne stare kokle. Pa da ne bo zamere – nimam nič proti starejšim ljudem… Ampak rajši imamo tiste, ki se ustavijo ob vodi in z nasmehom na obrazu opazujejo našega kosmatinca kako skače v vodo in uživa, ne pa te, ki si jezero lastijo in menijo da lahko samo njihovo “telo” plava tam. Ta čudna bitja od ljudi – verjetno bentijo tudi čez vse mlade družinice na počitnicah in jim grenijo trenutke med vodno zabavo – kao da dojenčki ne smejo lulat v morje.

Kot dokaz za vse, ki se bodo morda strinjali s tole našo koklico pa fotografija obvestil ob jezeru. Nikjer ne omenja psov, nikjer ne piše da se ne smejo kopati. Za posladek vsega napisanega pa citiram eno od alinej: “ni dovoljeno: KOPANJE IN POTAPLJANJE”. 

Tako pa predraga precenjena gospa. Sporočam vam, da se je naš čisti, negovan in veliko bolj prijazen pes (kot vi) tukaj kopal že 10let in se še bo kolikor mu bo volja do konca življenja! In da upam da se ne srečamo nikoli več… ker vam bom vašo prepotentno faco nabila na tole opozorilo! Tak! Nej vas poje 100kg som! A oni se pa lahko kopajo z vami al kako? Pfuuuuuj!

Psi so zakon!

Gnilo

Evo me. Po en čink premora sem nazaj. Je pač bilo neko čudno zatišje dogodkov, koncertov, peke, kuhe, potepanj in nič fotomateriala…

Ampak danes je dan za novo objavo, …  imam eno “tečno” temo za obdelat…

Zaenkrat (in upam da me nikoli ne bo) me politika, volitve, referendumi, stranke, vlada, država, —> niti pod razno ne zanimajo (ker ni zaupanja), a človek pač nehote ujame na uho takšne in drugačne afere, utaje, mnenja, kritike, stečaji, podražitve, zamrznitve plač, prikrivanja, podkupovanja, afere, jezo… In tako sem posledično še bolj prepričana v moje mnenje o vsem tem sr…. —> Država je gnila. Država je tam, kjer se nižje na da.

Ni ga več bitja na naši mali kokoški, ki bi na pošten način uspel in bil res VELIK do konca – in še vedno delal POŠTENO vse do konca in naprej. Ni ga! Vsem – slej ko prej popadajo maske dol in tako se na kupu znajdejo gospodje (ne bom osebno – sej veste s podzemljem se ni dobro igrati 😉 ) ” g. Mercator-i, g. Čista lopata, ga. Vegrad-ova, politikov se mi sploh ne da naštevat ker jih je preveč oz. so vsi za sem, pa najbogatejši slovenec – je (žal) vedno bolj “priljubljen” na prvih straneh novic zadnje dni – on je v bistvu tudi glavni razlog za tole objavo, pa g. podkupljivi sodnik celjski, pa zdej tale “preljuba – noooot” cerkev (jaaaaa šeeeee jim mečite v mošnjičke ubogo revno ljudstvo!, ko pridejo krožiti med vas) – kr neki, pa pokojni g. Bulmastif, pa trije slavni bratje,… pa pa pa ”

Pa kaj je narobe z našo državo??? Potem pa se najdejo “pošteni” reveži, ki trdijo da je prejšnja vlada pa res bila najboljša… in da je treba zamenjat, ker karkoli bo prišlo, bo boljše kot je sedanja… My ass, ja! Vsi so isti!!! Naša država je gnila!!! Ne grem se več.

Folk je bogi, nimajo za kruh, obleko, kaj šele za položnice, šolanje, (govorim iz lastnih izkušenj, ker iz dneva v dan poslušam takšne in drugačne res pretresljive zgodbe navadnih smrtnikov, ki te prizemljijo – ko človek ne ve kako bo do jutri prišel skozi … kar se financ tiče… da ne govorimo o zdravju) … a naši nekaj glavi živini na vrhu se sladko j…. za vse in se smeji s tistimi narisanim nasmeškom s slino v ustnih kotičkih. Bljaaaaaak. Za bruhat!

 

Vprašam se samo kam to pelje? Kako dolgo bo tole zdržalo? Sledi Egipt? Ma, ni mi jasno. Žal… Škoda.

Digitalno Vs. Klasika

V zadnjih dveh letih se je nabralo dovolj zgodb okoli te teme, da sem se le odločila razpisati o tem.

(vir)

1. PRIMER: Mami pred nekaj leti – poleg ostalih problemov zaradi česar je v bolnici čuti da ima vročino… Pride medicinska sestra,… ji v ušesu izmeri temperaturo in odčita 37°C. To se vleče par dni, nakar si mami sama na svoj navadni termometer izmeri bistveno višjo temperaturo. Pove med. sestri,… ona je ne jemlje resno in nadaljuje z merjenjem z ušesnim digitalnim termometrom.

2. PRIMER: Anže zakuha na 38,8 °C. Ga peljeva k zdravniku… pride ven vsa naduta in vzvišena med. sestra, porine Anžetu za slabi dve sekundi digitalni termometer v uho in odčita 37°C. In pravi: ” No vidite da ni takšne panike, kot pravite”. Anže popolnoma kuhan na pol spi v mojem naročju, ko naju razkuri odnos sestre in gre Grega kupit navadni termometer v lekarno kar v zdr. dom. Mu v čakalnici izmerima temperaturo z navadnim termometrom tako kot doma —> 38,8°C. Ko končno spet najdem našo nadvse “prijazno” med. sestro ji porinem termometer v roke in jo prosim da one prebere koliko kaže termometer. Reče 38,8°C in me pogleda, ter dvomljivo vpraša: “A to ste mu zdajle tukaj izmerili?” Že do konca besna rečem samo: “Ja in mislim da je to dovolj očitna razlika da bi lahko razmislili o uporabi njihovih digitalnih termometrov”. Ona pa ne da bi priznala, da je pa resnično nekaj narobe, me zabije nazaj: “no no, sej ni tako huda razlika, naši termometri so točni”.

3. PRIMER: Ležim par dni nazaj v bolnici. Vsakodnevno jutranje merjenje je izgledalo takole. Pride sestra, porine za dve sekundi vsaki termometer v uho in popolnoma vsaki v sobi reče 36°C in gre ven. Pa kaj jim res ni jasno, da je nemogoče, da bi cela dva dni imele 4 ženske popolnoma isto telesno temperaturo. Sploh pa je 36°C še nikoli nisem imela. Svašta, res! Da ne govorim da se je komaj da dotaknila mojega ušesa…

4. PRIMER: In potem v sobi nadaljujemo pogovor o merjenju temperature, pa pove punca na sosednji postelji naslednjo zgodbo. Ležala je v kritičnem stanju + vročino 39°C. Oni so ji jo vedno izmerili 37°C in govorili da ni tako hudo. Ko je imela dovolj si je (kolikor je še lahko zbrala moči) dva dni merila vročino z navadnim termometrom in skrbo zapisovala meritve… Vse dni 39°C. Nihče ji ni verjel.

——————————————————————————————-

(vir)

POVZETEK:

Mislim da je kristalno jasno, da nihče ne želi žaliti ali pa po krivem obsojati zdravstva v tem primeru, a da ne priznajo da je tukaj res nekaj narobe in da digitalno merjenje temperature pač ni zanesljivo in da bi bilo dobro premisliti o vrnitvni na staro dolgotrajno a sigurno merjenje… Še sama se spomnem ko smo opravljali prakso smo lepo razdelili navadne termometre in prišli po 10 minutah odčitat. Mislim da je povišana temperatura lahko konkreten pokazatelj da nekaj ne štima in je ne morejo takole ignorirat. Ne razumem kako se lahko takoj ignorantsko obnašajo glede tega…. in celo potem ko jim pred nos porineš dejansko popolnoma drugačno stanje vročinskih stopinj! Verjamem da je tako enostavneje in hitreje, ampak pri povišani telesni temperaturi se ni za “špilat”!

Brez besed sem! Ponovno!

Črna

Ja, ta objava bo črna, depresivna, tečna, zmatrana, naveličana, besna, lena, divja, aaaaaaaaaaaaaaaaa. Takle je… vedno poslušam kako je fino brat moj blog, pa kok se mam/o fajn, pa kok je vse fajn, … pa kok fajn pišem, pa kok je vedno vse pozitivno… To je sicer fuuul lepo slišat in se z veseljem lotim potem vseh naslednjih tem… ampak… ampak…. ampak tokrat bo male drugače.

Danes se počutim takole:

Sem odkrita, pišem/povem po resnici in zakaj ne bi danes napisala kako je… Pride dan, ko ti gre vse na živce. Vse te razjezi 10x bolj kot bi te na kakšen običajen dan. Vse kar rečejo, naredijo, … jezi 10x bolj. Ni volje, ni idej, ni energije, ni smisla. Najraj bi se zaprla v črno črno črno zvočno izolirano sobo in ostala not kot v mehurčku ujeta dokler me jeza ne mine. Ker ni pošteno do okolice, mojga, bibeka… da sem taka. Sej osebno ni nihče nič kriv (da se ne boste iskali 😀 ), pač pride da noriš. Pa ni PMS, če bo kdo slučajno krivil gospo s Krvavca! Kr neki pač.

“sej že jutri boljše bo” … MORA BIT!

Do takrat pa: “rrraataaataataaataaa”

Tale je pa v nulo! 😀

Ah ja,…

… ne ne ne ne zelo ne rada grem k zdravniku (no, sej kdo pa gre z veseljem, ampak jst pa res ko je res res res treba), a ko ne gre več je treba. Prvo kot prvo mi je obupno tja it, ker se mi ne da 2-3 ure čakat za tistih 5 minut “slave”. No in danes ko enostavno ni šlo več, sem si rekla: “ni kej, boli preveč, Anže bo v super rokah babice, itak gre spat, čas imam, pomoč res rabim, knjigo vzamem zraven, da ne bom živčna ko bom čakala… in sem šla.”

Pridem v čakalnico, takrat pa (pozitiven) ŠOOOOK. Prvič ever ever ever, da je bila pri moji osebni (mimo grede je SUPER doktorca) čakalnica popolnoma prazna. Juheeej si rečem,… in čakam da me sprejmejo. Ok, prva sem. Nihče ni pred menoj, kdorkoli pa še pride v čakalnico bo čakal. Prva skrb gužve in čakanja odmišljena. Odprem knjigo in odmislim čas. V tistem pa navalijo kot po tekočem traku…

Da ne bo pomote nikakor nimam nič proti upokojencim (starejšim ljudem na splošno), ampak tole ja pa tu mač! Gospod, ki je sedel poleg mene je ogovoril popolnoma vsakega in želel na dolgo in široko razlagati o vsem. O vseh bedarijah tega sveta, bolje rečeno! O tem, kako je gospa ki je ravnokar vstopila podobna Spomenki Hribar, pa o tem kakšna baraba je Pahor, pa o tem da so vse te reklame in letaki in Žurnali na mizah po čakalnicah popolnoma stran vržen denar, pa o tem da je on vse vojne tega sveta dal skozi, pa kako je bil bogi, pa da mladina nima pojma kako se živi, pa kako ga vse boli, pa kako je spet druga gospa ki je vstopila 2cm nižja od njegove prve žene, pa da je on nekoč fotografiral mrliče, ki so naličeni in spedenani tik pred pogrebom izgledali prav odlično, da so bile to čudovite fotografije, pa seveda na vreme ni pozabil, pa boh ne daj da bi se izognil cerkveni temi… LEPO VAS PROSIM! Ne ne, to ni za mene. Sem vneto brala knjigo (oz. ob teh burnih debatah, tak ni bilo možnosti za branje, ampak vsaj delala sem se da berem, da se ne bi še v mene vpiknil). No in končno so me poklicali v ordinacijo. Ja, pa zanimivo da gre človek po 100 letih k zdravniku zaradi ene stvari, ven pa pride z napotnico za popolnoma drugo stvar. Dve muhi na en mah, al kako?

In ko sem bila že prepričana da sem za danes opravila s takšnimi… pridem v lekarno, stojim za črto diskretnosti, ki je lepo na veliko označena,… za menoj stoji še kakšnih 5 zdravil potrebnih osebkov,… ko se na vratih pojavi babica s hčerko, nekaj berejo reklamne letake, čvekajo na polno… in babica meni nič, tebi nič mirno odpeketa pred mene – torej v prostor med pultom in menoj, kjer naj bi bila diskretna “razdalja”. Sej ni panike, sem pustila in tudi ko je prodajalka vprašala če je ona na vrsti sem bila tiho. Ampak jezi me način. Lahko bi rekla da pač ne more čakati, da jo bolijo noge,… al pa bi v avtu počakala, pa bi hčerka vse uredila. Ampak ne, ona tebi nič, meni nič šiba proti blagajni in ne j…. nikogar. Sej druga ni, sam jezi me da če bi pa to storila jaz oz. če bi midve zamenjali vloge… bi bila pa pesem popolnoma druga. To bi bile dolge pridige o neolikani mladini, ja.

No, zdaj je duša lažja, spodaj pa še nekaj za (sploh moje) očke spočit 😉

Več odličnih fotk pa pri Anžetu.