Človek – pes

Človek.

Pes.

Človek. Pes. Skupaj čudovita kombinacija – čista ljubezen. In dokler imajo ljudje radi pse in psi radi njih je to nekaj najlepšega kar je možno. Ko pa naletiš na primitivne izmečke naše preljube Zemljice, pa se pri meni vse konča. In tako je bilo par dni nazaj, ko smo se dobili s prijatelji na Šmartinskem jezeru. Mi2 2 otroka, 1 pes. Ona2 1 otrok, 2 psa. Popoln komplet 😀 Aja, da ne pozabim neskončno ljubezen naših kosmatincev do vode 😀 Čist zasvojena. Moj lump sicer po srcu mlad par mesecev, a žal ga njegova 10letka rahlo izdaja pri fizičnih aktivnostih 😦  Torej… naša lumpa direkt v vodo.

… po vseh vodnih norčijah v naših skupnih 10letih, je Šark preplaval in obrnil že vsak kamenček v rekah, jezerih, morjih, lužah, mlakah, ribnikih … 😀  In vse do tega popoldneva ni nikjer, nikoli in nikdar slišal ničesar podobnega temu. Prepotentna, narcisoidna, do usnjene kože od sonca preprečena gospa tam nekje proti 60letim se je začela nekaj razburjat nad nami, da ona se kopa tu že 25 let in če mi res ne mormo nikamor drugam peljat psa ohladit. A res, gospa? Kam po vašem mnenju pa bi bilo fino peljat psa kopat? Morda v kakšno mestno bazensko kopališče??? Nooooot. Če je kje primerno je primerno ravno tukaj in nikjer drugjem, bjaaaaaač! Ma dobim kurjo kožo in bes od prstov do glave. In pri takih lahko grem do konca! Prav tako tudi prijatelja … in bilo je prav zanimivo. Za piko na I, pa bi lahko poskrbela na koncu le še Šark in Xana – da bi se dobre volje za “zahvalo” stresla in otresela tik ob tečnobi babji. Kura smotana! Aaaaaaa, kok je bila vzvišena in pametna.

Urhek je mirno vse opazoval iz vozička in se navdušeno smejal pasjim prijateljem, ki ji naravnost obožuje. In tako je prav! Psi so zakon. Ne pa take tečne stare kokle. Pa da ne bo zamere – nimam nič proti starejšim ljudem… Ampak rajši imamo tiste, ki se ustavijo ob vodi in z nasmehom na obrazu opazujejo našega kosmatinca kako skače v vodo in uživa, ne pa te, ki si jezero lastijo in menijo da lahko samo njihovo “telo” plava tam. Ta čudna bitja od ljudi – verjetno bentijo tudi čez vse mlade družinice na počitnicah in jim grenijo trenutke med vodno zabavo – kao da dojenčki ne smejo lulat v morje.

Kot dokaz za vse, ki se bodo morda strinjali s tole našo koklico pa fotografija obvestil ob jezeru. Nikjer ne omenja psov, nikjer ne piše da se ne smejo kopati. Za posladek vsega napisanega pa citiram eno od alinej: “ni dovoljeno: KOPANJE IN POTAPLJANJE”. 

Tako pa predraga precenjena gospa. Sporočam vam, da se je naš čisti, negovan in veliko bolj prijazen pes (kot vi) tukaj kopal že 10let in se še bo kolikor mu bo volja do konca življenja! In da upam da se ne srečamo nikoli več… ker vam bom vašo prepotentno faco nabila na tole opozorilo! Tak! Nej vas poje 100kg som! A oni se pa lahko kopajo z vami al kako? Pfuuuuuj!

Psi so zakon!

Ena pasja ljubezenska

oz. zaenkrat samo prijateljska. Ljubezen se naj bi… a se ni zgodila. Še ni bil pravi čas, sta se pa spoznala, prijetno zdivjala in skopala (v blatu). Naslednjič pa akcija 😉

“juheeeej, ljubica! Prihaaajaaam”

Uf, naporna je divjaška! Voda je zakon, to ve vsak zlatko! 😉

Pa nej še kdo reče da se samo kravice pasejo 😉

Moj moj.

Bejbi se smeji, (od blata cel umazan) junaški moški pa jo pazi 😉

Imam te! Ne boš me!

Ljubavni ples.

Prave dame morajo na vsakem koraku skrbet za lepoto – piling 😉 …

Moški pa v junaško akcijo…

Lepotica in umazanec 😉

” Ma dej vrž že tto vejo, no! “

Lepotička – bodoča mami 😉

Straža mora bit!

“Ne dam ti palce!”

Bilo je prijetno, ker v pasji družbi je itak vedno fajn. Sem verjela da moj Šarkec ne bo nikoli ati, a naj mu bo. Za 8 rojstni dan 😉 Bojim se le da se bo pretežko ločiti od mladičkov!!! Andrej hvala za fotke. Lučka ti pa le javi, ko bo tvoj čas! Šark čaka 😉

8 let

Dragi moj kosmatinec,

že polnih dolgih lepih čudovitih 8 let z nami deliš svoje gosposko življenje. Imeti velikega – svojega – lepega – prijaznega – zlatega psa je bila moja otroška želja, ki se je nadaljevala še v kasnejša leta … in leta 2002 si se nam končno pridružil. In moj svet je postal popoln.

Ah, kako noro teče čas. Sploh ta vaša prehitra pasja leta.

Uspešno si z menoj prerolal ne malo kilometrov, tu pa tam skopal kakšno “jamico” na vrtu, mamici “ožgal” kak grmiček, potegnil ven ravno zasajeno rožico in si jo vzel za svojo… jezil se na poštarje, preživel bližnje srečanje s prehitrim voznikom, z največjim veseljem preplaval nešteto rek in jezer, uspešno pozdravil (na steklu prerezano) blazinico na tački, bolh na srečo nisi nikoli imel priložnosti spoznat, golobi ti še vedno uspešno nagajajo,… pa tudi baloni v zraku te znajo pošteno razjeziti, uspešno – besno si preganjal nočne obiskovalce – ježke z našega vrta, postal alergičen na pse, potem ko te je 3x napadel nemški ovčar, prestrašeno prestal 8 glasnih pokajočih petardnih silvestrovanj, kot mladiček utrpel hudo oteklino po osjem piku … in vedno bil tako tako tako zelo moj in en velik cartek naš. Vsako pomlad-poletje sta z mamico hodila od rožice do rožice, opazoval si jo med sajenjem le teh in je niti za trenutek nisi izpustil iz svojega vidnega polja, spoznal da tudi pesjak ni tako zelo slab, a zadnja leta gosposko počivaš v hiši na toplem ;).

Sledila je moja selitev in ker pravijo da je dobro da pes ostane tam kjer je bil večino življenja in ker je v Celju lep velik ograjen vrt in ker je mami doma, nisem imela srca da bi te vzela z menoj, ker bi moral cele dneve čakati na naju da prideva iz službe. Še vedno pa sem lepo skrbela za tebe vsak dan znova in znova, kot se spodobi.

Pa se nam je pred slabim letom pridružil še naš Anžek, s katerim sta spletla res eno pristno nežno – ljubečo vez. Ni ga lepšega pogleda na tvoja popolnoma spuščena ušeska in nežne učke… in ko kar ne veš kam bi se dal, ulegel,… nastavil, ko Anže stegne prstke proti tebi. Dovoliš mu vse,… cukanje za ušeska, pikanje v učke, ko te zagrabi za dlako okoli vratu,… in komaj komaj komaj čakam da shodi in potem se tiste prave otroške – pasje dirke šele začnejo. Ko bi le vedel kako te je vesel, ko te zagleda ko naju prideš pozdravit okoli hiše. Ampak ti vse veš, na svoj pasji način, kajne da!? Saj vem! ;D

Priznam in prav slabo vest imam, ker je bilo preteklo leto malo bolj dolgočasno za tebe, ker je bil Anže dojenček, ki vzame res veliko časa in pozornosti in ne da sem te zanemarila ali pa (niti pod razno !!!!) pozabila, ampak enostavno ni bilo časa. Vem da so moji vseeno zelo dobro skrbeli za tebe in tudi sama sem po svojih najboljših močeh naredila vse kar sem lahko. Ampak ni izgovorov za to! Priznam! In tukaj – zdaj – danes obljubljam da bo spet po starem! Spet se vračam v službo, spet bova vsak dan malo pred sedmo zjutraj naredila svoj krog… enako ob 15h ko se vrnem iz službe… tudi vikendi bodo polni potepov, čofotanja in martinčkanja.

Kaj potem če so najine rolerske ture zadnja leta krajše, mirnejše in kaj potem če ti gobček napada sivina,… ne zmenim se za to. Dokler veselo in prijazno migaš s svojim repkom je vse ok. Nimamo kej skrbet.

Želim ti/si le da boš še dolgo tako zelo zdrav, živahen in predvsem tako zelo zelo moj.

Rada te imam,

Tvoja

Besede so odveč!

Najin krog

(Gremo noooo!!!)

Ko je bil moj Šark v najboljši formi in najboljših letih oz. že takoj ko so njegove puhaste mlade tačke bile zmožne zmernega teka sma jo šibala naokoli z rolerji. Uživam na rolerjih in uživam ko sva s Šarkom na terenu, saj razumljivo tudi on to več kot obožuje. Zdaj pa ko se (prehitro) žal bliža že pasjemu abrahamu je rolanje postalo veliko bolj umirjeno – na easy, bi lahko rekli. Ravno tako sicer še vedno komot odtačka najin roler krog, a se pozna razlika da ni več mladenič.

Srčno upam da bova še velikokrat odšprintala ta najin krog in se imela super skupaj (kot vedno).

Zdaj je tudi že manj vroče, ker se mi zdi kruto divjati z njim okol po največji vročini, ker se takrat najraje sam skrije na hladne ploščice v kleti, ali pa najde kakšen kotiček v senci na vrtu.

Moj moj (utrujen)