Čist po naše

Ura 15h. Kolona. Rdeča na semaforju. Kersnikova ulica. In čas, ko se z Anžetom ponavadi odpraviva proti domu. A priti na glavno cesto izpred naše hiše je ponavadi misija nemogoče. In zahvala za to gre našim vljudnim prijaznim voznikom. Ok, poglejte –> ne rečem da ti pred očmi ugaša zelena luč, potem je razumljivo da pospešiš in se ne zmeniš za tiste reveže, ki bi radi prišli na cesto. Ampak da dejansko (zaparkiraš moj izvoz ko,…) stojiš v koloni (in to medtem ko ti v glavo od daleč šajna rdeča luč ?????????????”!!!!!) in mi ne daš prednosti, da vsaj na cesto pridem, tega pa ne razumem! Pa sej konc koncev bova oba stala v koloni in čakala na zeleno, no !!! Ne boš nič izgubil če bi me le spustil da zapeljem pred teboj, no! Hja, tu se pokaže toleranca in strpnost naših voznikov. Jst še vedno ko kdo ven “rine” in če vidim da je spredaj kolona, al pa če se mi ne mudi,… požmrkam in dam prednost. Valda, no! Mogoč pa tak radi gledajo v Mazdino rit in moje rikverc lučke, ki jim butajo v betico.

Ko pa že glih o prometu jamram,…naj povem še tole…  je bila potem pred menoj ena gospodična, ki je med vožnjo veselo histerično ravhala in se je častna beseda iz njenega avtomobila (odprto okno) bolj kadilo kot iz kakšnega starega 4kolesnika, ki kuri staro olje. Pa kok si lahk tulk odvisn, da morš med vožnjo pržgeš no? Pa da lahk sploh dihaš v tisti mali giht celici? Nea razumem! Tak! In pika!