Ja in? Še nikoli nisem poslala naprej, pa še vedno diham!

Resnično me spravljajo ob živce elektronska sporočila in sms-i kateri na dolgo in široko razlagajo posledice kaj vse se lahko navadnemu smrtniku zgodi, če ne bo upošteval navodil in poslal elektronskega sporočila točno določenem številu prejemnikov. Ne no! Meni ne! Ne hvala! Sem alergična na to! V življenju še niti enkrat nisem teh sporočil poslala naprej (ker jih že po prebrani zadevi sporočila takoj izbrišem), pa še vedno živim, diham, migam, sexsam, nimam 7 nesrečnih let, nimam slabega fanta, se ne zredim čez noč za deset kg, mi niso izpadli lasje, še vedno voham, slišim, mislim, gledam, čutim, ljubim, smejem, … kljub temu da neposredovanje obljublja ravno zgoraj našteta nasprotja. Verjamem pa, da veliko ljudi verjame v vse to in vestno pošilja naprej to sranje. Ne hvala, jaz pa ne. Pri meni takšna in tem podobna sporočila letijo direktno v koš. Ali pa recimo tista: “Res nimaš srca če zbrišeš to sporočilo”,… joooooj potem sem jaz že 1000x brez srca, ker pač enostavno ne verjamem vsem tem bolanim zgodbicam.

Enostavno nikoli nisem verjela v to. Moja vzorčna – mini vraževernost se pokaže morda le če mi črna mačka prečka pot ali pa da se primem za gumb ko zagledam dimnikarja, ne pa te neumnosti.

Pa vi? Kakšen je vaš odnos oz. mnenje o teh sporočilih?

Moj veseli repek…

Vsak dan znova in znova, ko pridem iz službe domov, me že slabih 6 let iz dneva v dan preseneča njegova razigranost, ljubezen in veselje, v trenutku ko me zagleda pri ograji. On je vedno “nasmejan” – ja, smejati 🙂 se zna!, pripravljen na čohanje, lupčkanje, stiskanje, igranje, …

On je vedno tu – zdaj, takoj, za mene, za nas, ki ga neizmerno obožujemo in nekje daleč daleč v naših mislih srčno upamo, da bo še dolgo tako zdrav, živahen, prijazen, zadovoljen, ljubeč, mehek, … – tako zelo naš. Ko prideš se te na polno razveseli in nori okoli tebe, potem pa če ga zapustiš samo za 3 minute, … ko prideš nazaj je neizmerno veselje spet tu.

Prav rad se nastavlja toplim sončnim žarkom:

Šark ti si moja (naša) sreča.

Takole nekako zgleda moj prihod domov:

(ni ga pozdrava za dobrodošlico, da mi ne bi vedno nekaj prinesel. Pa naj bo to žogica, … vejica, kamenček, vrv, … ali pa kar – ja poglejte si na posnetku. Njihovo ime je popolnoma upravičeno – PRINAŠALCI) 😉

Naaaa Eva, lej kaj sem ti danes prinesel:

Čohi čohi,… sej sm te cel dan čakal:

Mmmmm, kok tole paše:

 

Čohaj čohaj,… čohaj do onemoglosti:

Šeeee:

Jutranji sprehod zaključen, Eva delat, jaz pa dremat 🙂

Tako pa zgledajo najbolj žalostne učke na svetu, kadar odidem domov:

 

Šark, ti si car.

Rada te imam.