Grega je sicer tole PC-manijo začel z igrco Frets on Fire.
Jaz pa sem mu s tem še samo bolj “težila” da naj že na netu končno enkrat poišče program za karaoke, ker mi je bil zelo všeč, ko je sodelavec to zadevo pokazal v službi. Res fajn in za smejat na polno. No in potem si je Grega vzel čas, potegnil dol “program” Ultrastar deluxe in zdaj se poje vsepovsod.
Včeraj zvečer sva bila na obisku pri Mojci in Andreju, ki sta nam najprej pokazala vse nore slike z njunega potovanja – BERI TUKAJ, nato pa se je začel divji, nasmejan karaoke maraton – 4 ure smeha do solz ( in skoraj lulanja) 😀 (smo rezali čebulo a, ne Andrej?) Tolk kot sem se pa tokrat nasmejala se pa že dolgo nisem, če sem se že sploh kdaj 😀 Res za crknat. To je najboljša popestritev za vsak žur. Sicer smo imeli samo 24 različnih komadov, a novih 500 jih že čaka na nove pevce, ker jih je moj ravnokar dol potegnil. Zakon! Komaj čakam da se spet dobimo 😀 Nabolj zanimivo je kako se na začetku vsi branijo,… a ko začetna trema popustu se nas ni dalo več ustaviti 😀 Legende pa so bili moški na komad od Alye – A veeeeeeeš. Ženske pa na CrashTestDummiest – MMMMmmmmm.
No, gremo pogledat kako je zgledala ta naša pevska akcija:
Nujno priporočljivo je, da je glasba v slušalkah na najbolj naglas, saj potem ne slišiš samega sebe in je posledično za poslušalce toliko bolj zanimivo 😀
Potem pa se nas je počasi nalezla pevska sproščenost 😀
Ker je bilo na koncu potrebno združiti vse pevske sposobnosti smo urezal en lejdis – deci fajt. Je sploh vprašanje kdo je zmagal? 😆
Ja, pa da ne bo pomote —> za prepričljivo zmago smo šli na 3 dobljene zmage! Zmagale smo 3:1 :p
Končno nama je uspelo izpeljati najino skupno deklišno, fantovšno in zdaj tudi že prvoobmesečnico 😀 Zbralo se je okoli 40 povabljenih prijateljev in fešta je bila res taprava. Nepozabno. Tako da najin zakon bo ziher ok, ker je bilo res veselo od začetka do konca. 😀
Spominski kotiček, kjer se je dalo pogledati cel video posnetek poroke, vse tri albume, zaželjen pa je bil tudi vpis v najino spominsko poročno knjigo 😀
Sip druščina
Moj moj. Zelo unikatno – originalno darilo Andreja in Mojce 😀 Njegovo mesto bo seveda v otroški sobici. 😀
ZPIZ party animals 😉
Evo jih, malo mešano na žaru – SIP/ZPIZ
Na novo (ravno na tej zabavi) ustanovljeno “podjetje” PartyMakers d.o.o.
Harmon`ka je zakon 😀
Mi se mamo radi, radi, radi, radi…
Pa še kr plešemo …
Polnočni ples
Akcija na mizi
Bar, ki noge zbija 😀
Mačoti
Ne polivaj!
Ravno danes je točno en mesec, ko sva postala mož in žena 😀
ali z drugimi besedami povedano: “moj popolni dan”. Vedno so mi govorili, da lastna poroka, mora biti najboljša poroka. In zdaj to misel še kako dobro razumem in z veseljem rečem:
“moja poroka je bila najboljša poroka !!!”
_____________________________________
(vse slike so nastale pod spretnimi prsti potrpežljivega Saš-a – http://tasteoftravel.wordpress.com/ na katerega se lahko brez skrbi obrnete v primeru bližajoče se vaše poroke 🙂 , pripomb, pohval, mnenj, vprašanj, nasvetov… Rezala in podpisovala pa sem slike sama, da ne bo pripomb glede rezanega podpisa na slikah, saj mi je tale objava vzela res ogromno časa in se mi ni dalo posebej ukvarjati s tem, sicer pa saj na konc koncev je blog moj in tako je ok za mene).
_____________________________________
Nervozna noč, saj sva jo po dolgem času prespala ločeno. 😦 Jaz seveda doma v Celju, moj (takrat še BODOČI) mož pa doma v Šempetru. Kot se po navodilih tradicije spodobi. Dve uri premetavanja in končno sem zaspala, ko pa me je že prebudila budilka. “Ura je 6:30, Eva vstati bo treba, danes postaneš žena” – sem si rekla in z nasmeškom na obrazu in rahlimi metuljčki v trebuhu hitro vstala. Ob 7h so me expresno hitro, predvsem pa popolnoma po mojem okusu uredili. Frizura in ličenje zaključeno, gremo domov, kjer se vse odvija s svetlobno hitrostjo naprej. Da bi ura hitreje minila sem doma pomagala urediti še zadnje drobne malenkosti. Ati je skočil na Stari grad urediti neke malenkosti (za katere se mi še sanjalo ni) in preprečil pravo nočno moro, ki bi se lahko zgodila, če ne bi prišel pravočasno gor. Delavci so namreč že začrtali linijo v tla, kjer bi v nadaljevanju popolnoma vse razkopali, da mi niti na grad ne bi mogli priti. Tako pa so zaključili z deli in pospravili za seboj, da se je lahko poroka normalno zgodila. Med tem je prispelo tudi čudovito Ksenjino pecivo, ki je prijetno za oko kakor tudi za usta. Res lepo in dobro. Bolj kot je prijetna napetost naraščala, bolj je ura počasi tekla in ni in ni šla nikamor. Ura 10h, Eva pa ne ve kaj naj počne in to na poročni dan 😉 . Sem šla še malo na zrak, pa mojega Šarka potolažit, za katerega sem prepričana da je zadnje dni čutil v zraku drugo energijo, ker se je popolnoma spremenil in odmaknil 😦 . Ko sva se nacartala je bil čas, da se počasi prelevim v nevesto.
Fotograf je bil pripravljen na moje “mučenje”, ko sem ga vlekla sem in tja z željami kaj vse mora ovekovečit. Bil je ustrežljiv in meni na voljo cel dan :D.
Slikanje po hiši v poročni obleki, pa med pripravami vseh mojih, nato slikanje z mojo družino. Prispeli so prvi svatje in ura je pospešila svoj tempo. Vreme je bilo kot naročeno. Ni bilo pretirano mrzlo, vsaj meni ne, ker me je cel dan grel adrenalin. 😀 Samo da ni bilo dežja! To je bila tudi moja glavna skrb zadnje tri tedne, ker za vse ostalo so poskrbeli ostali, ki se jim še enkrat zahvaljujem. Ne znam opisati občutkov ko vidiš reakcijo ljudi, ko te zagledajo v beli poročni obleki 😀 . Nervoza se je stopnjevala ko se je kazalec približeval uri 12h, saj je bil čas da prispejo tudi vsi Šempetrani. Ko sem iz zgornjega nadstropja (seveda skrita za zaveso) opazovala dogajanje spodaj (zbrani svatje po moji strani, pa dolga vrsta motoristov,…) me je ob pogledu na čudovito okrašen, glasen, črn, “JA TISTI TAPRAVI” bližajoči se avto oblila neskončna sreča, veselje, pričakovanje, nervoza. Ta moment bi lahko opisala kot najbolj napet in živčen moment na ta moj dan. (pa sem bila ves čas prepričana da bo ta čast za “moment of my life” pripadla zadnjem sprehodu z atijem, ko me bo oddal Gregu). Glede na rahlo zamudo Šempetranov so se mi malo za hec – malo za res porajale zanimive misli: “Si je premislil? Je morda pozabil? Še velja?”. 😀 A nasmeh na njegovem obrazu, ko je stopil iz avta je povedal vse 😀
Odprla so se vrata, ven pa stopi moj ati v spalni halji in vpraša vse zbrane zakaj so tu, da on je šele vstal. In potem odigra svojo vlogo kot da je pozabil da je poroka in da bo že uredil da bo steklo vse kot je treba, Gregu pa ponudi za ženo strašilo, s čimer se Grega seveda ni zadovoljil.
Ok, mu ponudi še eno (zadnjo možnost) in mu pripelje končno tapravo, živo, urejeno, naličeno nevesto. A tudi nje ni hotel, zato je ati zaprl vrata in mu povedal da drugače ne gre, lahko pa pride po lestvi na drugi strani hiše do mene 😀 .
Pa so pristavili lestev in gremo lepo po lojtrci gor 🙂 Potrebovali so še pravilni odgovor na “nagradno” vprašanje –> Zakaj se bo poročil z menoj? –> in odgovor je bil zadetek v polno (ker me ima rad :D), tako da je lahko prišel v hišo, do mene.
Ko se je po stopnicah približeval dnevni sobi je bil to zame vrhunec dneva. Srce na ful, roke potne, … kot da se sto let nisva videla in kot da sva skupaj en teden 🙂 Potem kissi kissi, dobre mislih mojih dveh in gremo na drugo stran vrta, kjer so z neba padali listki vrtnic in kjer se je slišalo le še: ” uaaaaaaaaa” in šklocanje fotoaparatov. Biti zvezda sploh ni tako slabo 😀
Zbrana množica najinih najdražjih.
Je bilo potrebno potolažiti tudi mojega predragega štirinožca, ki je baje ves čas s tačko jezno butal v vrata pesjaka, ker ni mogel do mene in me je na vsakem koraku spremljal z učkami. Ni zadostoval nihče od naših, samo ko sem jaz prišla zraven se je umiril 😀
No, pa pojdimo gradu naproti.
Zadaj in spredaj spremljava kot se za moto družino spodobi 😀
Prispela na grad, kjer naju je pričakalo novo presenečenje…
Moje predrage sodelavke (z leve proti desni) Brigita, Tatjana, Goga, Katja in Saša so se samo za naju prelevile v čarovnice in nama predstavile pravila in “člene” za najino vezo v prihodnje 😀 Super ste ble babnce moje! Hvala vam! So pa v vsej naglici, smehu in pravilih pozabile zahtevati odkupnino oz. vstopnico – da nama dovolijo da se poročiva. A kar tradicija zahteva pač zahteva in “6-pack tekočega rdečega” je tako prispel naknadno po poroki.
Akcija
Vodnjak na gradu je več kot odlično nadomestil mizo – šank. Kasneje so šampanjci pokali en za drugim kot po tekočem traku, sablje so se skoraj vžgale. Edino pravilno ! ! !
Čakanje na poziv 🙂
Najin zadnji sprehod. 🙂 No, za ta moment sem bila prepričana da bo najbolj ganljiv za mene, je bilo pa ravno obratno. Popolnoma cel dan sem se smejala, bila sproščena kot še nikoli, še sama sebe nisem spoznala. Fenomenalni občutki.
V trenutku ko sva dahnila usodni “da” naju je v hrbet na rahlo pobožal jesenski topli sonček, zaslišal pa se je Bryan Adams – Everything I do, I do it for you.
Da te strese od čustev. Seveda je tudi v nadaljevanju sledilo uro in pol rockerskih ritmov. Cel dan je bil eno veliko presenečenje za naju, saj jim kar ni bilo konca. No, vsaj pri izboru glasbe pa sva midva presenetila njih, saj niso vedeli katere komade sva izbrala za eno uro in pol programa na gradu. (a ne ati?) 😀
Poročil naju je stric Vlado, ki se mu še enkrat iskreno zahvaljujem, ker je bil moja želja od nekdaj da naju poroči on (moj striček) 😀
Šopek je bil čudovit.
Prstana sta šla na roki kot namazana.
Kiss of life 😀
V trenutku ko sva postala uradno mož in žena, so v šampanjec neusmiljeno udarile sablje
motorji pa so glasno “povedali svoje” in potrdili najin sklenjen zakon.
(še danes dobim mravljince ko se spomnim na ta moment)
Midva pa sva nasmejana nadaljevala s poziranjem in hecanjem. Cel dan je bil en smeh.
Sproščeno, zaljubljeno in srečno sva nadaljevala najin dan 😀
Ne boste več gledali! –> dovolj je blo! 😀
Najini najdražji
Svatje so se lotili peciva, slanikov in šampanjca, mi pa smo jo mahnili na solo slikanje po gradu.
Jenči jenči – rasti rasti.
En sam smeh naju je 😀
Moje Celje
Ooopa Mikey, se je že začelo 😆
Ta je zmagovalna 😀 😀 😀
Riževa nevihta (napoved še več otrok???) 😉
Ati ni pozabil niti na najmanjše podrobnosti 😀
Gremo na feštooooo. Greste z nama?
Prispeli v Šempeter, še prej pa je sledila glasna vožnja gor in dol skozi Šempeter. Celjski del okrasitve, pogostitve in organizacijo so imeli moji pod kontrolo, tu pa so vse porihtali Gregovi.
” Kok je dans vse smešn ” 😀
Ker je nevestin šopek sumljivo (pre)hitro izginil je bilo potrebno v zameno zanj zbrati 15 kravat, v živo zapeti dva komada in zbrati 50 eurov v kovancih. Vse sta priči uspešno opravili in šopek se je vrnil. Me je pa kasneje Aljoša (Gregova priča) toliko bolj skrbno cel večer pazil, da me ja ne bi nihče ukradel. Uporabil je celo lisice, samo da ne bom postala ukradena nevesta.
O ja!–> tudi moški striptiz sem dobila. Pa to ne samo enega striperja!
Ampak, kljub strogem varovanju je tudi nevesta izginila in Aljoša se je moral res dobro potruditi da me je dobil nazaj. Zbrati podpise 20ih nepovabljenih, 10 modrcev povabljenih in pa zapeti “ne boš ti meni zizike majal” z zamaškom med zobmi” ni bil mačji kašelj. Naloge je opravil brezhibno in tako dobil nevesto nazaj.
Posnetek petja še sledi, ker je resnično LEGENDAREN ! ! !
Vse ki so žrtvovale svoje modrce pa so morale odplesati CanCan, da se je ja vse čimbolj tresssslo, migalo, skakalo in ušlo izpod nadzora 😀 (“naaaaj se tressseeee”) 😆
Mož in žena 😉
Glasbenik Vili je cel večer odlično povezoval petje, ples, družbo in igre, da je bil večer popoln. Spodaj je druščina oz. glavni igralci res dobre igre. Trebušne mišice so zelo trpele 😀 (gost Aljoša, direktor Vojko, sobarica Brina, gospod Urban, receptor Slavko, snažilka Darinka, kuhar Buda, gospa Drejka, natakar Vlado, šofer Pavel). Odlični so bili.
Ura je odbila polnoč in čas je bil da se posladkamo. Torta je bila po okusu oz. želji ženina – moža, ker pri meni tako ali tako ni važno, samo da je sladko 🙂 Bila je iz čokoladnega in vanilijevega mousse-a – ledena torta. Fantastična je bila.
Posledica celega dne 🙂
Ja, Eva zdaj si uradno izgubila naziv “nevesta” in čas je da se posloviš od šopka. Le kateri boš nad glavo v bližnji prihodnosti obesila poroko?
Ja seveda. Usoda že ve. Moja Brinčika je dobila moj žegn, da se lahko poroči 😀
Ples bodočih mladoporočencev Brine in Damjana :p
Tudi Grega je opravil svoj del (klub trditvi da on pa že ne bo nikoli šel na kolena) – je z zobmi uspešno snel podvezico…
in jo podelil Sašiju. 😀
Ura je 3 zjutraj, noge utrujene, srce polno nepozabnih trenutkov tega dne, čas je da se odpravimo domov.
–> izumili smo novo ime za igro s kartami UNO —> po novem se ji reče CORN UNO 😉
Ker je na njivah vse povsod dovolj ravno prav zrele koruze (zdej sma vsako leto zamudila tisti idealni čas za akcijo) in ker se dnevno sprehajava mimo vabljive koruze, sva “dobila” celo vrečko tega poletnega sadeža v “dar” in smo si ga v Celju na vrtu v petek skupaj z družbo privoščili 🙂
Med usposabljanjem žara (hvalabogu da imamo pr hiš štromarja ;p),
so se nekateri zabavali z mojim bajkijem,
za vsak slučaj če žar ne bi delal, pa smo dali tudi nekaj koruze kuhati.
In fešta se je lahko začela 🙂
Majster obrnat bo treba 🙂
Mmmm, diši diši diši. Bo kdo?
Po želji namažemo z maslom, posolimo in gremoooo v koruzni napad :).
Kot zanimivost naj povem da smo se koruze lotili sami koruzniki 🙂
(hja, taka je mladina zdej :D)
In potem se je prava akcija smeha in solz (od smeha) šele začela: določitev pravil, kompromis kako teče urin kazalec 😉 , kdo je na vrsti, kaj velja kaj ne velja, kako deliti, bomo šteli rezultat ali ne… in nekako je vse skupaj steklo naprej…
“Joooo, kulk jih imam” 😦
Tabela slavnih zmagovalcev in luzerjev 😉 (rezultati)
Kljub današnjemu dežju smo se spakali v avto in odpeljali na Vransko na tradicionalni pustni karneval. Škoda da je dež zmočil vse, in da je bilo z vsemi dežniki bolj slabo za videt povorko – a vseeno, sej zato so pa kurenti na delu, da preženejo ta dež, mraz, veter – zimo.
Morm rečt, da je bilo kar nekaj dobrih: od Jolande Čeplak, ki je po analizi za dopinško kontrolo šla trenirat nogometaše, do res lepe velike skupine štorkelj, do seveda množične parodije na politiko, plače, imeli smo Tita, razredne – šolske skupine, tudi figure za šah so bile odlične, pa Riba 3 nas je spomnila na naše “super prijateljske” odnose s Hrvaško, pa da ne pozabim še Urške in Janeza, ki sta se poročila.
Vsekakor je vsaka maska vredna ogleda in pohvale, saj že to da se našitmaš in greš je dost. Res pa je da je veliko več vredna doma narejena maska oz. kostum in si taka velik prej zasluži nagrado, kot pa kupljena. Ampak za to so pa na terenu “pustne komisije”, ki določijo kdo bo zmagal. Slik iz Vranskega nimam, ker se mi v tem dežju in vlagi ni dal fotoaparat zraven vlačit. Rahlo premočeni smo se pogreli v gostilni in jo počasi mahnili domov.
Zvečer pa sva tudi sama mal naštimala in šla v Celje pogledat kako zadeve stojijo tam. Zgledala pa sva takole:
Sem pa zelo razočarana nad celjskim folkom, ker Localu so tak vsi prefini da bi se kej zrihtal, ja v KMŠju so se kr potrudl no, Bowling pa tak spet nora gužva, da so mogl dol zapret in pol maškare sploh niso mogle not. Dejansko pa je blo not 70% folka nenamaskiranga. Če bi jst odločala, bi rekla ljudje ven in vstop samo za maske. Brezveze. Vsako leto je slabš.
Vsako leto se namaskirama a vseh slik nisem našla, tako da spodaj prilagam slike zadnjih 5 let:
Easy_Riderka - get your motor running 
